Zaradi Covid situacije se letos več posvečamo še neodkritim krajem naše male državice. Se morda več sprehajamo, rekreiramo, kolesarimo. Kar je prav. Sama sem navdušena sprehajalka v sredogorju, občasno tudi v visokogorju in upravičeno smo lahko hvaležni in ponosni, kako lepa je (zaenkrat še) naša dežela.

Slovenski planinci se smatramo za okoljsko zavedne. Akcija Očistimo naše gore in odnesimo v dolino svoje smeti je bila in je še uspešna. Torej, kar prineseš s seboj v nahrbtniku, odneseš tudi v dolino. A obstajajo tudi drugi odpadki, na katere (še) nismo toliko pozorni.

V zadnjem času opažam, da je na raznih izhodiščih, ob markiranih poteh, tudi pri vrhu, celo ob planinskih postojankah (?!) ogromno odpadnih robčkov, toaletnega papirja in vlažilnih robčkov, ki so prekrili lužico ali rjavi kupček. Povsem razumljiva življenjska nuja, pa vendar nam ob pogledu na to postane neprijetno. Navadili smo se pospravljati za našimi štirinožnimi prijatelji, zakaj se torej ne bi tudi za seboj?

Ko zagledam znani prizor razpadajočega WC papirja v bližnjem grmu, se spomnim na moje hribolazenje v Novi Zelandiji. Zlasti v Narodnem parku Mt. Cook obiskovalce vljudno prosijo, da naj hribolazijo tako, da za njim dobesedno ne bo ostalo nobene sledi. Za seboj naj ne pospravijo le odpadkov iz nahrtbtnika, pač pa tudi svoje blato. Prav ste prebrali. Svoje blato. Mt. Cook ali maorsko Aoraki je namreč za Maore sveta gora in je puščanje kakršnihkoli odpadkov, tudi lastnih, močno nezaželeno. Tako je v pisarnah DOC (Department of Conservation), na katerih se morate obvezno prijaviti za vsako bolj zahtevno planinsko pot, zaželeno, da si kupite »lonček za blato« (the poo pot), v katerega potem shranite svoje blato in ga ob povratku v dolino primerno deponirate.

Vem, marsikomu se to zdi bizarno, komu tudi tudi smešno, ampak človeški odpadki v gorah, pa tudi ob ostalih sprehajalnih poteh, postajajo problem. WC papir, še slabši so praktično nerazgradljivi vlažilni robčki. Da uporabljenih otroških plenic za enkratno uporabo, zataknjenih med kamenje, niti ne omenjam. Naše blato je potencialno nevaren biološki odpadek. In če vas tudi to ne prepriča, pomislite, kako nadležno je, ko blizu vrha vaše najljubše gore, stopite nekoliko vstran in z gojzarji zagazite v rjav človeški kupček. Morda vas bo to dokončno prepričalo.

Ana Hering, blogerka (www.kitana.si), popotnica, lokalna turistična vodnica, ljubiteljica narave, mama in žena.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.