V okviru mednarodnega Meseca krajinske arhitekture smo se na sončno soboto, 14. aprila dobili posamezniki iz različnih vetrov in se podali na interpretativni sprehod okrog Ribnikov v Dragi pri Igu. Najprej smo se posvetili zavedanju naše vsakdanje hoje in stiku z naravo, nato pa preizkusili tudi hojo kot jo doživljajo slepi in gluhi. Z izostrenimi čuti vida in sluha smo na drugi točki opazovali pomladno prebujajočo se pokrajino in v njej odkrivali različne krajinsko arhitekturne elemente. Čeprav smo opazovali isto pokrajino, jo je vsak videl skozi svoje oči in njeno podobo ubesedil v kratek trivrstični »haiku«. Na tretji točki smo se prepustili zvočni kopeli prostora in beležili podobo zvokov kot risbo. Na zadnji točki smo se srečali še z zanimivo »gospo«, ki že desetletja živo ob klopci pri zadnjem jezeru. Sprehod smo zaključili s požirkom toplega zeliščnega čaja in pogovorom pod skednjem lovskega doma.  

Ugotovili smo, da naravo in prostor pogosto doživljamo le kot kuliso in ne  kot živ preplet organizmov in njihovih aktivnost, ki ga soustvarjajo. Naša zaznava prostora je običajno najbolj določena s tem kar vidimo in pričakujemo. Če v svojo zaznavo dodamo druge čutne kanale, se nam prostor pokaže v novih razsežnostih in bolj celovito. Prišli smo do spoznanja, da je celostna kakovost, estetika in funkcionalna urejenost prostora – tako imenovani »obraz naše domovine« – premalo definirana kategorija, ki bi čim prej potrebovala strokovne in pravne temelje za dvig v zavest družbe in posameznika.