Sama sem zajeta v duh dobrodelnosti že nekaj časa, saj sem članica skupine: Dobrodelni torek (Giving Tuesday) na naši šoli; gibanja, ki je med nami prisotno že zadnjih nekaj let. Bistvo dobrodelnega torka je, da naj bi na ta dan naredili kaj lepega, dobrega za sočloveka. Pogostokrat to ni povezano s finančno dobrodelnostjo in darovanjem, temveč tisto v dejanjih, za katero moramo po navadi vložiti več truda, našega prostega časa in angažiranosti.  

Čeprav me beseda: humanitarnost pogostokrat asociira na velika dejanja, pa to sploh ni nujno! Premalokrat pomislimo, da moramo z majhnimi dejanji pozornosti in medčloveške solidarnosti pričeti v našem krogu, pri naših najožjih družinskih članih, znancih, sosedih. Ter šele potem nadaljujemo s pomočjo neznanim ljudem v stiski. Na način kot zmoremo in ki ni nujno povezan s finančnim darovanjem! Sama sem sicer ta december, v katerem se pogosto spomnim na pomrznjene roke in obraze brezdomcev na praznično okrašenih ulicah, otvorila s simboličnim darom humanitarni organizaciji. A zagotovo bo priložnost še več, saj, bolj kot se bomo bližali novoletnim praznikom, bolj se bodo vrstile humanitarne akcije različnih organizacij, fundacij, pa tudi radijskih in televizijskih postaj. Le odzvati se moramo njihovemu klicu!

Sprehodov po prazničnih ulicah, ki to leto bolj samevajo, bo v tem decembru bistveno manj, kot smo tega bili vajeni do sedaj, zato bomo manjkrat lahko morda podarili kakšen evro brezdomcu, sedečemu v kakšnem mrzlem kotičku ene izmed njih. 

Imajo pa zato družine več časa, da spodbudijo že majhne otroke, da naredijo kaj lepega za babico in dedka, s katerima se trenutno ne morejo videti; narišejo risbico, napišejo kakšno lepo misel ali jim morda kaj izdelajo in pošljejo. 

Sama čutim, da je dobrodelnost v tem letu med nami bolj prisotna kot druga leta. Zagotovo nam je pandemija dala misliti, kako zelo krhka so naša življenja in življenja naših bližnjih! In smo jih zato pričeli bolj ceniti, ter jim večkrat pokažemo, če jim že težko povemo, da jih imamo radi. In zagotovo nas je ustavila! V našem brezumnem hitenju, norenju in prenatrpanih urnikih, smo bili prisiljeni odložiti vse kar ni življenjskega pomena in obdržati samo najpomembnejše. In zagotovo smo se ustavili! In kadar se ustavimo, si vzamemo več časa za razmislek. Ki ga imamo, roko na srce, v toplini naših domov, v naših udobnih foteljih in naslanjačih, v letošnjem letu na pretek! 

Ne razmišljajmo samo o sebi in svoji stiski! Stopimo ven iz sebe in pomislimo na tiste, ki preživljajo še večje stiske, ter jim naklonimo na daljavo lepo besedo ali toplo misel, kakšno lepo majhno, vsakodnevno dejanje, ter kakšno malenkost.  S tem jim bomo ogreli srca! Kajti ljudje ne potrebujemo veliko in daruje lahko prav vsakdo; besedo, misel, pogled, nasmeh…