A za prvim globokim oddihom, se bo pri mnogih starših pojavil ponovni vdih zaskrbljenosti: »Kam z otrokom med počitnicami, v času ko si sam še ne bom mogel vzeti dopusta?« Skrb, ki je stara znanka že generacije staršev in ob kateri se ob pripovedovanju otroka, v kakšne eksotične kraje vse bodo odšli njegovi sošolci ali sošolke, mnogi zavejo, da svojemu otroku še zdaleč ne bodo mogli ponuditi tako sanjskih počitnic.

Ves čas počitnic s svojimi otroci lahko preživljajo le redki starši. To je dejstvo, ki ni bilo nič drugačno v našem otroštvu. Veliko vlogo v času počitnic tako odigrajo drugi sorodniki: stari starši, babice in dedki, pa strici in tete. Nekateri ne živijo v bližini družin, iz katerih izhajajo otroci in živijo v oddaljenih krajih, na podeželju, kmetijah, nekateri tudi na bolj turističnih lokacijah, ob morju. Sama vidim to kot priložnost, da se otroci seznanijo z drugačnim načinom življenja, npr. spoznajo življenje na podeželju. Kjer prevzamejo tudi določene delovne navade, s katerimi se doma, v bolj mestnem okolju nimajo možnosti seznaniti; npr. kako nakrmiti živali, prvič jezdijo konja ali spoznajo kako poteka košnja travnika. Tisti redki, ki imajo babice in dedke ali tete in strice ob morju, pa se lahko naužijejo morskih radosti do onemoglosti. Nekateri bodo morda spoznali pobližje življenje in dejavnosti ob morju-ribarjenje, solinarstvo, prodajo morskih sadežev na tržnici in druge, s katerimi se preživljajo morda njihovi sorodniki, ki živijo na obali. Najmanj se bo, kot radi rečemo »dogajalo« otrokom katerih starši so doma, morda brez zaposlitve in jim ne bodo mogli ponuditi letovanja v oddaljenih turističnih krajih. Tisti otroci bodo počitnice večinoma preživljali doma.

Žal se socialno-ekonomski položaj družine izraža tudi med počitnicami! Še tako zaposleni starši bodo otrokom lahko privoščili plačljive dejavnosti in poletne tabore z drugimi otroci, pa jezikovne šole v tujini, medtem ko bodo nekateri, katerih starši imajo komaj za preživetje, tu ponovno »izviseli«, saj svojim otrokom teh počitniških dejavnosti preprosto ne bodo mogli omogočiti! Ponudbe je tudi med počitniškimi dejavnostmi iz leta v leto več in veliko, a žal se tudi tu odražajo razlike med otroci; medtem ko bodo eni otroci lahko odšli na teden robotike, poletno šolo kreativnega ustvarjanja, tabor karateja in še kam, drugim tovrstne dejavnosti žal ne bodo dostopne, v kolikor za njihovo brezplačnost niso poskrbele občine.

Na srečo pa imamo danes v času dovršene tehnološke izpopolnjenosti, tudi sami možnost prispevati h korekciji teh, za otroke in mladostnike, krivičnih razlik v družbeno-ekonomskem statusu njihovih družin. Družbena ozaveščenost, da moramo z medsebojno človeško solidarnostjo poskrbeti za  ekonomsko najšibkejše družine in posameznike potrebnih pomoči, je v zadnjih letih  narasla tudi na naših tleh. Mnoge organizacije, pa tudi posamezniki so ustanovili fundacije z namenom pomagati različnim depriviligiranim skupinam, med njimi tudi otrokom in njihovim družinam. Tako je nedavno bila ena, pri kateri vsako leto s svojim prispevkom sodelujem tudi sama, zelo uspešna pri zbiranju sredstev za otroke, da bodo prvič v življenju odšli na letovanje na morje. Tudi šole imajo svoje sklade preko katerih pomagajo z različnimi šolskimi potrebščinami otrokom, ki jim jih njihovi starši zelo težko privoščijo. Razvijanje čuta medsebojne solidarnosti pa poskušamo privzgajati že majhnim otrokom, ki so sami v šolskih klopeh vsakodnevno priča razlikam med njimi in se nanje različno odzovejo; eni s pomočjo in solidarnostjo, drugi pa z  vzvišenostjo in objestnostjo.

Kakorkoli, akcij za pomoč depriviligiranim otrokom in njihovim družinam je s strani humanitarnih organizacij, šol, pa tudi posameznikov in občin, dovolj tudi v predpočitniškem obdobju, le odzvati se moramo nanje in si iz lastnega fonda za dopust utrgati evro ali pet in jih prispevati zanje! Ob tehnološki dovršenosti pa danes to lahko naredimo že iz lastnih naslanjačev.

mag. Klementina Sambolič