Gostujoči avtor, mag. Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice, bo predstavil zgodbo o Finžgarju in Plečniku, prijateljih brez meja.

Močno, zaupno prijateljstvo med trnovskima sosedoma Finžgarjem in Plečnikom, ki je pogosto preraslo v kreativno sodelovanje, je neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti.

Finžgar je o tem zapisal: "Usoda je odločila, da sva si bila na Mirju soseda. Tako skromno tiho je Plečnik leta 1922 zasedel stolico Ljubljanske univerze, da res njegovi učenci in mi sosedje nismo niti slutili, kak umetnik se je naselil med nami. Prvič sem se sešel z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato mi je z ljubkim smehljajem rekel: ›Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte!‹ Zavzel sem se. On pa je resno nadaljeval: ›Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda?‹ On me je bistro opazoval in uganil, da sem ga prišel prosit načrta za novo ograjo. Oba sva za hip umolknila. Prvi je spregovoril Plečnik: ›Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.‹ Segel sem mu v roko. Tedaj je vzbrstelo najino prijateljstvo, ki se vsa leta niti trohico ni skalilo."  

Na podlagi bogate korespondence - Plečnikova pisma hranijo v NUKu, Finžgarjeva pa so del Plečnikove zbirke - lahko danes rekonstruiramo zgodbo o trdnem in neskaljenem prijateljstvu. Prisluhnite ji na vodstvu po razstavi Finžgar in Plečnik z avtorjem razstave mag. Marijanom Rupertom.

Obvezne prijave na prijava@mgml.si ali 01 24 12 506.

Foto: Izlet v Podroje na dom Finžgarjevega kaplana Antona Hostnika, 27.11.1932. Z desne: Plečnik (v naročju ima Hostnikovega nečaka), Finžgar, Anton Hostnik, Hostnikov brat. © Fototeka dr. Janez Bogataj