33. grafični biennale Ljubljana: Vice v lisice / Simpozij

16.00
Simpozij
Moderirajo: Slavs and Tatars
Švicarija, Park Tivoli

PROGRAM

16.00–17.45
Vid Simoniti: Enakost in cinizem: satira in Martin Krpan, Top lista nadrealista ter Borat 
30 min

*Vid Simoniti je predavatelj filozofije na Univerzi v Liverpoolu, kjer vodi magistrski študij umetnosti, estetike in kulturnih ustanov. V svojem delu se osredotoča na sodobno estetiko, posebno na vprašanje, kako lahko umetnost sproži družbeno in politično spremembo. 
Satira se običajno razume kot napad na hegemonski politični red. Toda nekatere satire smešijo vse enako: tako podrejene kot vladarje. To se lahko zdi cinično in kruto, a je natanko strategija, ki so jo določeni satiriki uporabljali za prikaz resnične cene političnega zatiranja 


Mohammad Salemy: Med tremi revolucijami: zapisi o zgodovini iranske politične satire (1900–1980) v dobi družbenih medijev
30 min

*Mohammad Salemy (1965) je neodvisni kanadski umetnik, kritik in kustos, ki živi med Vancouvrom in Berlinom. Diplomiral je na Univerzi Emily Carr in magistriral iz kritičnih kuratorskih študij na Univerzi Britanske Kolumbije. Prispevke je objavljal v publikacijah e-flux, Flash Art, Third Rail, Brooklyn Rail, Ocula in Spike. Salemy je organizator centra Thew za raziskovanje in prakso. 
V predstavitvi se ob kratkem orisu zgodovine politične satire v Iranu med ustavno revolucijo leta 1905 in islamsko revolucijo leta 1979 posveča novim globalnim satiram v obliki kratkih besedil, tvitov in memov, temu, kako so uglašene s to zgodovino in česa so se te tri revolucije prvi dve v sklopu politike v Iranu, zadnja pa v sklopu svetovnih medijskih tehnologij, naučile in česa se lahko naučijo druga od druge. 


Arthur Fournier in Raphael Koenig:
Fuchsa [Fučka] se mi
30 min

*Ekološka raziskava spletnih trgovskih sistemov, vključno z Walmartom in Amazonom, nakazuje, da so lahko šibki odmevi Walterja Benjamina, Edwarda Fuchsa, Honoréja Daumierja in Johna Heartfelda še vedno ujeti v jantarju medijev 20. stoletja, drobci preteklih radikaliz- mov pa spremenjeni v napise na majicah in »uokvirjena umetniška dela za vaš dom ali pisarno« v brezmejni dvorani ogledal virtualnega depoja digitalnega kapitalizma. 


18.00–19.30

Emily Apter: Mikropolitika mema. 
Kako razumeti in udejanjati politični besednjak oblik komunikacije, ki jih uteleša 21. stoletje?
30 min

*Emily Apter je profesorica francoščine in primerjalne književnosti na Univerzi v New Yorku in gostujoča profesorica na inštitutu Remarque na École Normale Supérieure. Napisala je več knjig, med drugim Unexceptional Politics: On Obstruction, Impasse, and the Impolitic (2018) in Against World Literature: On The Politics of Untranslatability (2013). 


Sklepna predstavitev:
Metahaven (Vinca Kruk in Daniel van der Velden):
Spanec hodi po ulici 
45 min

*Kolektiv Metahaven se ukvarja s snemanjem filmov, pisanjem, oblikovanjem in instalacijami, konceptualno njegove člane druži zanimanje za poezijo, pripovedništvo, digitalne superstrukture in propagando. Njihovi filmi – The Sprawl (Propaganda about Propaganda) (2015), Information Skies (2016) in Hometown (2018) – so pogosto prikazani v sklopu imerzivnih instalacij, z oblikovalskim delom kolektiva pa jih druži estetska logika, ki se posveča pozornosti na površino, teksturo in inteligentno poenostavitev kompleksne logike in vizualnih oblik. Kolektiv veliko objavlja, med drugim je izdal deli Can Jokes Bring Down Governments (Strelka, 2014) in Uncorporate Identity (Lars Müller, 2009). 
Aleksander Vvedenski (1904–1941) je bil pesnik iz Sankt Peterburga. Njegovo delo so povezovali z različnimi gibanji ruske avantgarde, vendar je bil njegov glavni prispevek intenziven osebni proces preseganja epistemskih koordinat konstitutivnega jezika. Bolj kot na oznako »šala« ali celo »absurdizem« se poezija Vvedenskega osredotoča na nevednost in po mnenju pesnika in prevajalca Eugena Ostashevskega na »negativno« in »apofatično« teologijo, ki namiguje na starejše (pravoslavne) izvore. Vvedenski se je preživljal z otroško poezijo, resna literarna dela pa so mu uradno prepovedali pisati. Vendar imajo njegove pesmi za otroke natanko enake tendence. Ena izmed teh pesmi, Uspavanka, se osredotoča na prizor, v katerem se spanje samo sprehaja po cesti. Vprašanje, ki ostaja, je, ali so protagonist tega prizora sanje ali pesem.