Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje Inštitut za disleksijo vas vabi na predavanje mag. Marije Velikonja

 Ojoj, disleksija v družini! Kaj pa zdaj?

Izkušnje babice

Iz vsebine predavanja:

Potovali bomo z babico in njeno vnukinjo, ki ima učno težavo, disleksijo. Spremljali  bomo njuno sodelovanje od predšolske stopnje do končane srednje šole. Babica bo predstavila svoje izkušnje o tem, kaj je opažala v posameznih  obdobjih otrokovega razvoja in kako je prepoznavala znake disleksije. Kako je lahko otroku pomagala. Kako se je ob izkušnjah in strokovni literaturi učila tudi sama. Kako je otrok napredoval itn.

Kaj torej lahko storimo, ko disleksija vstopi v naš dom? Verjamemo, da so starši najprej zbegani, negotovi, obupani. A tako stanje ne sme trajati dolgo. Imamo veliko možnosti in priložnosti, da se povežemo s strokovnjaki, ki nam bodo sporočili, katere so poti, ki jih bomo lahko ubrali, da omilimo to »nadlego«. Najprej pa: opazujmo svojega otroka. Nekatere znake disleksije je mogoče prepoznati že v predšolski stopnji, najbolj pa se pokažejo v osnovni šoli, zlasti pri branju in pisanju. Otrokove težave se večajo na višji stopnji, ko se sreča z vse več predmeti in hkrati z vse več učitelji.

Naloga starih staršev je lahko zelo pomembna.  Če otroku ne zmoremo ali ne znamo pomagati po strokovni plati, ga spodbujajmo, motivirajmo. Omogočimo mu, da se bo ob vseh drugih zunanjih pritiskih v vaši družbi sprostil in prijetno počutil.