Planinsko pohodniška sekcija DU Litija vsako leto organizira pohod z oznako »Ne vemo kam.« Cilj, ki ostaja uganka dobršen del poti, je še posebno vabljiv in vedno napolni avtobus. Tudi v soboto, 30. septembra, je bilo tako.

Iz Litije smo se odpeljali proti Bogenšperku. Med vožnjo so udeleženci dobili anketne lističe s tremi navedenimi cilji pohoda. Med njimi so morali izbrati enega, ki naj bi bil pravi. Časa za svojo odločitev so imeli do Mirne Peči, kjer smo se ustavili na jutranji kavici. Poleg tega so lahko na lističu izrazili tudi svoje mnenje in oceno o delu pohodno – planinske sekcije. Vožnjo smo nadaljevali proti Kronovu in zavili proti Šmarješkim Toplicam. Ustavili smo se v
Šmarjeti, kjer nas je pričakala prijazna turistična animatorka Helena. Predstavila nam je zanimivosti, ki privabljajo turiste v njihove kraje. Od tu naprej smo vzeli »pot pod noge«. Od daleč nas je vabilo vinorodno hribovje Kogla.
Pot nas je vodila skozi vinograde prav do vrha, do cerkve sv. Lenarta. Tu smo si vzeli nekaj časa za malico iz nahrbtnika, prijazna domačinka pa nam je za ogled odprla tudi cerkev.
Pohod smo nadaljevali mimo vasi Sela pri Žburah in Radovlje, vse do Klevevža, kjer je bil naš cilj. Tu smo naleteli na kopalce, ki so se namakali v termalni vodi, ki se zbira v majhnem kamnitem bazenu. Topla voda izvira na desni strani potoka Radulja in ima stalno temperaturo med 22 in 25 stopinj. Ob Radulji je tudi mlin, mimo katerega smo se po stopnicah povzpeli do ravnine, kjer je nekdaj stal mogočen grad Klevevž, danes pa so tu le še razvaline. Grad so leta 1265 zgradili freisinški škofje. V kasnejših obdobjih se je z menjavo lastnikov spreminjala tudi njegova
podoba. Po kapitulaciji Italije v drugi svetovni vojni so partizani grad zažgali, da ga ne bi uporabili Nemci za svojo postojanko. Na strmem pobočju pod gradom sta zanimivi tudi dve podzemni jami z lepimi kapniki. Vhod v
jamo je zaprt, ker so njene lepote le tako zavarovali pred vandali.

Nekaj časa smo posedeli na klopeh ob razvalinah gradu. Ker nas je že čakal avtobus, smo se odpeljali nazaj v Šmarjeto, kjer smo se okrepčali z okusno enoločnico. Kdor je želel, se je lahko povzpel tudi na balkon zvonika šmarješke cerkve, lahko pa si je natočil tudi kozarec vina iz njihove vinske fontane. Nagradili smo tudi tri izžrebance, ki so uganili cilj izleta.

Domov smo se odpeljali malo utrujeni, vendar polni lepih, novih, vtisov.

Tekst: Alojz Kavčič