20 let uspešne organizacije pohoda Od cerkvice do cerkvice na Polšniku smo letos nadgradili še z izletom. Čeprav je res, da še nismo videli vseh lepih slovenskih krajev smo se odločili, da pokukamo preko meje, k našim koroškim Slovencem. Pot nas je peljala preko Ljubelja na Koroško. Prvi postanek je bil 850 metrov nad morjem, kjer stoji stolp 'Pyramidenkogel', ki so ga zgradili pred tremi leti in uspešnost je presegla njihova pričakovanja. Od načrtovanih 150.000 obiskovalcev letno so že presegli 1 milijon. Podporniki izgradnje so v tem videli veliko prednosti za razvoj turizma in kljub visokim stroškom izgradnje verjeli v projekt. S stolpa je čudovit razgled na Vrbsko jezero in imeli smo srečo, da se je megla pravočasno dvignila. Mnogim pa je dan polepšal tudi spust z vrha stolpa s toboganom. Pot smo nadaljevali v občino Bilčovs, kjer smo si ogledali kmetijo pri Kumru. Kmetijo sta pred leti prevzela mlada zakonca Voglauer, ki sta se spoznala na fakutleti in sta se kljub visoki izobrazbi in dobro plačanim službam odločila za delo na kmetiji. Njihova kmetija ni velika, saj se posvečajo kvaliteti in ne kvantiteti. To jih uvršča v sam vrh proizvodnje izdelkov iz mleka in prejemajo številna zlata priznanja doma in v tujini. Krave pasejo oz. jih hranijo samo s suhim senom (brez silaže in drugih dodatkov) in skrbijo, da ohranjajo res najboljšo kvaliteto mleka (bio mleko). Največ truda vlagajo v razvoj produktov (jogurov, pijač iz sirtoke, namazov, skute...), katere tržijo izključno v hotelih (s petimi zezdicami). Pripravili so nam pravo pojedino in okusi njihovih izdelkov so res nepozabni. Zadovoljstvo smo nadgradili  s prepevanjem MoPZ in Ljudskih pevk z godci, zaigrala pa je tudi harmonika. Ga. Olga izžareva posebno energijo, ki se kaže seveda skozi odlične izdelke, ki nastajajo. Vsa družina stremi k istemu cilju, k kvaliteti in razvoju novih proizvodov. Po prijetnem druženju in z  novimi informacijami smo se opravili še v vas Sele, kjer nas je pričakal njihov podžupan g. Fortunat Olip. Po kosilu v gostilni s 400 letno tradicijo smo si ogledali center njihove vasi, ki si je priborila 2. mesto za najlepšo visokoležečo turistično vas v Avstriji. Sele je slovenska vas, ki  kot večina koroških Slovencev še vedno občuti probleme manjšine. Vendar držijo skupaj in ohranitev slovenskega jezika je na prvem mestu. Med pripovedovanjem g. Olipa o njihovem delu sem imela občutek, da se pri nas v Sloveniji velikokrat premalo zavedamo, kaj pomeni govoriti v slovenskem jeziku in ohranjati našo bogato  kulturno dediščino. Ogledali smo si kulturni dom z dvorano, kjer prirejajo veliko kulturnih dogodkov in srečanj, staro in novo cerkev ter skupni gospodarski objekt. Novo zakonodajo niso vzeli kot oviro ampak so s skupnimi močmi in s pomočjo evropskih sredstev zgradili klavnico. Tako so zmanjšali stroške posameznikom. Skupaj izdelujejo različne mesne izdelke (za domačo porabo in prodajo) in tako znižujejo stroške.  Zaradi teh združevanj dosegajo tudi boljšo kvaliteto in s tem tudi ceno. Dodana vrednost pa je njihovo skupno delo, druženje, povezovanje, končno pa tudi boljši zaslužek. G. Olip pa nas je peljal še na ogled Športnega parka, na katerega so  posebej ponosni, saj se tam vzgaja odlične slovenske nogometne ekipe, ki igrajo v drugi avstrijski ligi in so zelo uspešni. V ekipah se govori izključno slovenski jezik in tudi trener prihaja iz Slovenije. Koroški Slovenci v  vasi Sele odlično sodelujejo na društvenem, cerkvenem in gospodarskem področju, zaradi česar je njihova skupnost močna in dosega vidne rezultate na vseh področjih. Ob koncu so v kulturnem domu zapele še Ljudske pevke, zahvalili smo se  g. Olipu za popoldanski sprejem v njihovi vasi  ter naši vodički ga. Marini Einspieler, ki je pripravila program in z nami ves dan delila zanimive informacije o njihovih krajih.  Sončno vreme nam je omogočilo, da smo uživali v čudoviti pokrajini na drugi strani Košute in naš obisk zaključili s pesmijo Slovenec sem. 

Veliko novega smo izvedelii in mogoče bomo znali kaj koristnega prenesti tudi v naše delovanje doma. Napredek je v povezovanju in razumevanju. Naučili smo se, da tarnanje ne pomaga in da je treba vedno iskati nove poti do kvalitete bivanja,  na vsakem področju. Pozitivni odzivi pa so dokaz, da je bil dan uspešen in da je druženje na tej poti stkalo ali utrdilo prijateljstva z novimi izkušnjami.