Današnje zbirke egipčanskih spomenikov v velikih evropskih muzejih imajo svoje začetke med letoma 1810 in 1850 v tako imenovanih zbirkah konzulov. Vsak raziskovalec, ki je prišel v deželo ob Nilu je moral zaprositi egiptovskega podkralja Mehmeda Alija za dovoljenje za izkopavanje in odvoz starin iz Egipta. Do tega dovoljenja so lahko nemoteno prišli le konzuli evropskih sil, ki so imeli dostop do podkralja. Tako so ti postali organizatorji izkopavanj, zbiranj in odvažanj spomenikov iz Egipta.

V tem obdobju je v letih 1834-1849 v Aleksandriji deloval avstrijski generalni konzul, slovenski rojak iz Vipave, Anton Lavrin. V svoji vili v Aleksandriji je zbral upoštevanja vredno zbirko egipčanskih starin, med sodobniki pa je veljal za dobrega poznavalca staroegipčanske umetnosti. Štajerski Nemec Rudolf Gödel Lannoy je bil zaposlen na avstrijskem generalnem konzulatu v Aleksandriji v času, ko je le-tega vodil Lavrin. Tudi on je zbiral starine, vendar ne v takem obsegu in manj znanstveno kot Lavrin. V šestdesetih letih 19. stoletja je na avstrijskem konzulatu v Aleksandriji služboval Jožef Švegel, doma iz Zgornjih Gorij pri Bledu. Med službovanjem v Egiptu je tudi on zbiral egipčanske starine. Del njegove zbirke je kot volilo leta 1936 prevzel Narodni muzej v Ljubljani.


O predavatelju:

Tomislav Kajfež, magister arheologije, muzejski svetovalec je zaposlen kot kustos v Narodnem muzeju Slovenije. 

S temo o Slovencih, ki so raziskovali stari Egipta v 19. stoletju se ukvarja že od leta 1986, strokovni in laični javnosti se trudil predstaviti to do nedavnega skoraj neznano poglavje iz zgodovin raziskovanj starega Egipta. Leta 2014 je bil soavtor odmevne razstave v Narodnem muzeju Slovenije z naslovom Mumija in krokodil – Slovenci odkrivamo dežele ob Nilu. Od leta 2005 je član in koordinator za Slovenijo v mednarodnem znanstvenem društvu Egypt and Austria s sedežem na Dunaju. Društvo združuje raziskovalce različnih znanstvenih ved, ki preučujejo stike med deželami nekdanje habsburške monarhije in Egiptom oziroma Orientom.