V dneh, ko smo z velikim veseljem spremljali dozorevanje grozdja v naših vinogradih in predvidevali, da bomo šipon verjetno trgali konec oktobra, nas je narava prehitela.

V nekaj trenutkih je rahel veter prešel v pravi vihar, ki je na Pavlovskem Vrhu in Libanji, kjer so naše tri parcele, naredil grozovito grozno škodo. Drugače ne moremo reči.

V nekaj pičlih trenutkih je zapihal orkanski veter s točo, ki je lomil in ruval drevesa, odkrival in rušil strehe, poškodoval in uničil marsikateri vinograd, nižje tudi koruzo, buče... Nemogoče je z besedami opisati žalost, ko človek to vidi, še težje je, ko to doživiš. Jočeš, ko vidiš, da je toča na eni parceli uničila pridelek. 100 odstotna škoda. Jočeš, ko vidiš dobesedno uničeno pokrajino, ki je bila še dopoldan tako lepa, ki je kar klicala turiste. 

Trenutek za tem pa pomisliš, da drugega, kot da visoko dvigneš glavo in greš naprej, ne preostane. Ko prežvečiš prvi šok. In drugega. Potem smo v naši hiši začeli razmišljati pozitivno. Po prvem in drugem šoku. Lahko bi bilo še huje. Lahko bi ostali brez strehe, toča bi lahko uničila celoten pridelek, drevo bi lahko padlo na avto, v katerem je bila Tjaša... Ko se ozremo čez cesto in vidimo sosedov vinograd, ki je popolnoma uničen, malce naprej podrto gospodarsko poslopje, se resnično zavemo, da smo v nesreči imeli tudi nekaj sreče.

Nekaj malega šipona pri kleti je ostalo nedotaknjenega. Nekaj ga bo, zagotovo tudi za arhivo, ki nas bo spominjala na letošnji predzadnji avgustovski dan. Šipon je namreč naš največji ponos.