Spomnim se, kako nas je Zveza potrošnikov ob prevzemu Evra učila, da moramo vzeti nazaj ves drobiž, tudi cente, naj nam ne bo nerodno, kajti 1 cent pomeni toliko kot 2,4 tolarjev. Za primerjavo: 4 centi znašajo skoraj toliko kot je bil včasih »cerkveni denar«  tako ga je imenoval komendski župnik Nikolaj Pavlič - desettolarski bankovec, na katerem je bil Primož Trubar.

Tokrat pa bom govorila o, v primerjavi z omenjenim »cerkvenim denarjem«, veliko višjem znesku, čeprav se komu na prvi pogled zdi malo.

Zavarovala sem se pri zavarovalnici, ki za nagrado za zavarovanje na Petrolovo kartico položi dobropis za 15 evrov.

Na Silvestrovo 2018 sem šla kupit vstopnici za koncert Jose Carrerasa, pa sem se spomnila, da bi morda lahko koristila ta denar na kartici. Prodajalec je poskusil unovčiti ta sredstva, a ni bilo mogoče, zato mi je natisnil stanje na Petrolovi kartici in poudaril, da moram bonus izkoristiti v toku tega dne, sicer mi zapade. Tako sem se odločila, da bom kar natočila bencin v avto, saj je bilo to že potrebno.

Ko sem se vrnila k blagajni potem ko sem natočila bencin, sem ponudila Petrolovo kartico in povedala, da je na njej 15 evrov, kajti bil je drugi prodajalec. Vprašal me je: »A imate na kartici dobroimetje?« Rekla sem, da ga imam in sicer 15 evrov. Pogledal je v računalnik, a je ugotovil, da dobroimetja ni. Čudila sem se, saj je prejšnji prodajalec videl ta denar – dobroimetje ali kakorkoli se temu reče. Po torbici sem iskala listek z izpisom in ga naposled našla, a tudi listek kolega ni prepričal, še naprej je trdil,  da dobroimetja ni. Za menoj se je že delala vrsta in mi je bilo nerodno.  Vmes sem že posumila, da je morda prišlo do zamenjave kartice, da sem morda po pomoti vzela kartico koga drugega, ker je medtem, ko sem bila pri blagajni zaradi nakupa vstopnic –  bilo kar nekaj strank, ki jih je prijazni prodajalec vmes, ko je obravnaval moj nakup, tudi stregel…. na glas sem podvomila, ali je to sploh moja kartica. Pokazal mi je podpis na njej, ki je bil moj! Ponovno je vložil kartico v čitalnik, a se ni pokazalo nič…..

Kljub vrsti za menoj sem prosila, da bi morda poklical kolega, ki je prej videl tistih 15 evrov. Bil je tako prijazen in ga je poklical. Ta je pogledal kartico, kliknil šifro in – 15 evrov se je pokazalo…..Kako to? Kolega je na glas rekel: »Ne to, tole šifro moraš dati…« ….torej gre za oznako vrste kartice, v računalniku je treba izbrati pravo oznako, da ti kaj pokaže.

Petrol ima vsaj dve kartici – ena je plačilna, druga pa je »Osebna kartica zvestobe«.

Prvi prodajalec se je nato obrnil name in očitajoče rekel: »Rekli ste, da imate dobroimetje…zato sem mislil, da imate plačilno kartico.!« Odgovorila sem: »Zame je to dobroimetje…..« pa čeprav na kartici zvestobe.

Kaj lahko potegnemo iz te prigode? Najprej -  imela sem srečo, da sem slučajno prišla zadnji dan, ko je bilo še mogoče koristiti to dobroimetje ali kakorkoli se že temu reče. Prijaznost prvega prodajalca je pripomogla, da me je na to opozoril in mi celo natisnil listek, nazadnje pa sam preveril in razvozlal zaplet. Drugi prodajalec je izraz »dobroimetje«, ki ga je sam izrekel, štel kot rezerviranega le za plačilno kartico in mu ni prišlo na misel, da obstaja še druga kartica. Ko je vzel kartico v roke, bi lahko sam opazil, da to ni plačilna kartica, saj se kartici tudi vizualno razlikujeta. Tako je kliknil šifro plačilne kartice, čeprav je šlo za kartico zvestobe. Po Adamovsko je krivdo naložil meni, ki sem mu pritrdila, da imam dobroimetje, kar je zame tistih 15 evrov tudi bilo.

Zgodbo delim z vami, da bi vas spodbudila, da vztrajajte, ko gre za vašo dobrobit in upravičene zahteve. Tako kot nas je včasih učila potrošniška organizacija. Pa naj vam ne bo nerodno, četudi je vrsta za vami.

dr. Marta Ciraj