Že dolgo nisem tako hitro, tako rekoč v enem dahu, prebral katero od knjig, kot sem Moje življenje s čebelami, pisca univ. dipl. inženirja gozdarstva po stroki, po duši pa čebelarja Franca Šivica iz Ljubljane. V dnevu in pol. Tako zelo me je pritegnila. Ker poznam pisca, sem prek spleta prišel do njegove knjige Obujeni spomin, ki je izšla ob 220. obletnici smrti velikega čebelarskega strokovnjaka Petra Pavla Glavarja iz Komende; Franc Šivic jo je uredil z Jožetom Zupanom. Nato, ker je v knjigi namenil posebno poglavje italijanskemu čebelarju Renatu Garibaldiju, sorodniku znamenitega Giuseppeja Garibaldija, politika in revolucionarja, ki je sredi 19. stoletja združil male italijanske države v enotno kraljevino Italijo. Ko mu je Šivic pripovedoval o Glavarjevi dobrodelni dejavnosti, se je Renato domislil, da bi tudi on lahko kaj takega naredil za svoje rojake. Za razliko od Glavarja je s čebelami in čebelarjenjem začel zdraviti mlade odvisnike ter nazadnje celo pomagati mladim beguncem s »črne celine«. In slednjič, lahko bi rekli predvsem, zaradi pri čebelarjih tako opevane in spoštovane slovenske čebele – kranjske sivke.
Z njo se je prvič srečal, ko je bil pri šestih letih pastir na Požarjevi domačiji v Strahomeru pri Igu, kjer je na rojstnem domu svoje mame ob stari mami Urši in teti Angeli spoznaval, kako lepo, a tudi trdo je kmečko življenje. Naključje ali tudi ne, srečanje s čebelami, ki so vneto izletavale in priletavale s sladko medičino v čebelnjak ob reki Iški, je botrovalo temu, da je Franci, ves navdušen, mami dejal: »Mama, jaz bom čebelar. Prosim, kupi mi čebele!«
Do obojega je bilo še daleč, a prvega srečanja s čebelami in čebelnjakom v idiličnem svetu ob reki Iški, ki je zaznamovalo vse njegovo življenje, ni nikdar več pozabil; svoje otroške želje je pozneje v polnosti uresničil. Kako, podrobno popisuje v knjigi. Moje življenje s čebelami.
Pri tem je imel srečo, da je naletel na življenjsko družico Primorko Silvano, ki je kot on študirala gozdarstvo in ki je kasneje, po smrti staršev, podedovala posestvo v Šempasu. Delala sta na Slovenijalesu na izvozu lesnih prizvodov, prosti čas pa posvečala čebelarstvu, ekološkemu kmetovanju, zidavi nove hiše in delni obnovi stare v Šempasu. Srečali sta se dve sorodni duši, združili svoje velike talente (tudi znanje jezikov), ljubezen do čebele, lesa in voljo do obdelovanja zemlje. Zlasti do čebel, o katerih je Franc dobival prvo znanje pri domačih čebelarjih, tega poglabljal v času študijske prakse v Švici. Tam je navezal stike z domačimi čebelarji in čebelarskimi strokovnjaki, kar mu je zelo pomagalo pri diplomski nalogi, za katero je dobil študentsko Prešernovo nagrado.
Njegova vedoželjnost, odprtost za nova spoznanja in izredna delavnost so mu pomagali do zelo uspešne poklicne poti, hkrati pa tudi do vse večjega znanja o čebelah. Kot predstavnik Čebelarske zveze Slovenije (bil je tudi 10 let njen podpredsednik) se je udeleževal strokovnih posvetov po svetu. Z ženo Silvano sta redno obiskovala kongrese svetovne čebelarske organizacije Apimondije in ob vseh priložnostih promovirala Slovenijo. Vse to in veliko drugega je opisano v knjigi.
Izredno uspešen je bil tudi na področju čebelarske fotografije; na mednarodnih tekmovanjih je osvajal celo prva mesta.
Veliko je pisal, predaval o čebelah in čebelarjenju domačim in tujim čebelarjem, sodeloval kot izvedenec na pomembnih strokovnih čebelarskih srečanjih doma in na tujem, pomagal pri organizaciji različnih dogodkov. Najbolj se je potrudil in za to požel velika priznanja ob svetovnem kongresu čebelarjev Apimondia 2003 v Ljubljani. Pri njem mu je veliko pomagala tudi žena Silvana.
Franc Šivic, ob vsem svojem velikem znanju o čebelah, gozdu in zemlji priznava, da ne bi bil tako uspešen v življenju in pri delu, se mu ne bi odpiralo toliko vrat in s tem možnosti za poklicno in čebelarsko uveljavitev in uspehe, če ne bi bilo čebel. Te so mu že zgodaj kazale smisel življenja, kadar mu je bilo težkoin ga v mladosti odvračale od stranpoti. Brez njih ne bi bilo toliko prisrčnih srečanj in trajnih prijateljstev ter strokovnega sodelovanja z mnogimi čebelarji doma in po svetu. Hvaležno se spominja številnih ljudi, jim priznava njihovo strokovnost na čebelarski ravni, človeške vrline, jih občuduje, hkrati pa pove, kaj vse se je od njih naučil. Vsi skupaj pa ob delu in življenju s čebelami. Zato, upravičeno naslov knjige – Moje življenje s čebelami.
Knjigo lahko dobite za 20 evrov (plus poštnina) pri avtorju na naslov: Franc Šivic, Ulica padlih borcev 31, 1000 Ljubljana ali na elektronskem naslovu franc@silvaapis.si. Obsega 224 strani velikega formata, krasijo jo številne avtorjeve dokumentarne in nagrajene fotografije. Za zelo kvaliteten tisk je poskrbela založba in tiskarna Salve d. o. o. Ljubljana. Zelo razkošna je »oprema« knjige, ki poživlja in popestri vsebino; pravi užitek jo je brati, najbolj pa spoznavati, kako je, če so ti čebelice, kot piscu Francu, tako blizu. Priznava, da se ima za svoje dobro počutje in zdravje v veliki meri zahvaliti rednemu uživanju vseh čebeljih pridelkov, predvsem medu in cvetnemu prahu, zato je eno poglavje v knjigi posvetil tudi apiterapiji. Kako jih uživa, boste zvedeli ob branju knjige in seveda še veliko drugega. Vsega pa ne smem povedati, Vam bo raje Franc sam. S tekočo, v lepi slovenščini in zanimivo napisano besedo ter krasnimi fotografijami. Besedo poživljajo tudi humorni življenjski utrinki, mnoga srečanja z ljudmi (s čebelarji in drugimi) in tople, iskrene besede sogovornikov. Branje njegove knjige je bilo zame ne samo užitek ampak pravo odkritje, kako je mogoče napisati dobro in zanimivo avtobiografijo.
Besedilo: Jožef Pavlič
Foto: Franc Šivic, Jožef Pavlič in drugi fotografi
