Oddrobim skorjico časa.

Kako dolgo ga že nisem občutil kot samoizpraševanje,

vedno le kot izmik.

Neusmiljeno mi postavlja ogledalo pred oči, trebuh, telo:

Vidiš, to si ti.

Še včeraj poskočen kot srna v belini novozapadlega snega,

kjer si vsakdo lahko izbere smer,

se vprašaš: Bom zmogel, ne bom?

Raje poskusi, kot da blodiš v brezbrežju poti;

za marsikoga nerešljivi zaplet, za drugega desetine možnosti

kako uiti sebi in kaj narediti, ko se čas useda v krošnje dreves,

zdaj zelene, zdaj rjave, zdaj sive.

Le Sanjo Doležal še počakaj

in svečenika, da ti zapoje: Adoramus Te, Glorificamus Te.

Črna ptica je prifrfotala v vrbje.

Priganjalci srebajo vročo obaro, žvečijo hribovca.

Magdalena si je segla v razporek:

Ne, ne boste me že odpeljali,

dokler se ne oprimem želenega žezla življenja

in izkričim vse tja doli do Slevca.

Imam potni list za Nebo, poprej za Zemljo.

Preplešiva jo čez drn in strn moj Amor Apolon iz Stiške vasi.

Bobi bar se zapira, Šenocojlove pa odpira.

Vestalka, zasukni zapah.