Zdravje je božji dar. Zanj, kot za vse božje darove, velja, da lahko veliko sami naredimo zanj. Kako? Da živimo zdravo! Ne zadošča le, da smo naročeni na revijo Zdravje, so na naši knjižni polici številni priročniki za zdravo življenje, publikacije, kako na hitro shujšati ali ohraniti vitko linijo, s katero se poleti postavljamo na plaži, prisegamo na učinkovitost nemesnih živil, raznih masaž, kopeli in še veliko drugega, s čimer nam strežejo trgovci, v bistvu pa iz nas izvabljajo le denarce. Veliko manj bi stalo, le kakšne planinske ali pohodne čevlje in tekaške copate več, če bi si vsak dan, ob koncu tedna pa malo več, vzeli potrebni čas za sprehod, tek in hojo v gore. Slovenija nam v tem pogledu ponuja idealne možnosti. Hvala Bogu in pameti »prebujenih« narodnjakov, da se jih poslužuje vedno več rojakov. Pa ne zaradi lovorovih vencev slave zmagovalca na katerem od maratonov, marveč najprej zaradi osnovne skrbi za zdravje.

Kakšne? Znani cerkljanski zdravnik dr. Joža Bohinc, ki je učakal skoraj sto let, mi je, ko sem ga povprašal, kaj je pomembno za dolgo življenje, kakšno hrano naj uživam, jedrnato odgovoril: »Mešano. Tudi svinjsko meso. Svinjska mast je lahko bolj zdrava, kot pa bogve kako pridelano olje. Najprej bova pa enega spila!« In sva ga. »Ta pravega,« domačega. »Ta ti ne bo škodoval,« mi je zagotovil zdravnik Bohinc. In mi res ni. Po resnici povedano, bolj mi je »škodovalo«, da kdaj nisem spil šilce pristnega sadjevca, ko sem bil prepoten, me je stresalo od mraza, sem bil nahoden, kot pa, če bi ga spil. Moj »šef« ga je pri pogostitvi pozimi na dvorišču na Krekovem trgu 1 v Ljubljani po eni izmed velikih cerkvenih slovesnosti, sam pa ne zaradi posta (v tem času ne uživam nobenih alkoholnih pijač), pa je bil pozneje le malo nahoden, sam pa sem staknil takšno virozo, da si cel mesec nisem opomogel.

Še bolj znani zdravnik dr. Avguštin Mencinger, h kateremu sem hodil na gastroskopijo, dokler je še delal v jeseniški bolnišnici, mi je svetoval, naj vsak dan spijem kozarec dobrega rdečega vina, sem in tja pa kakšno malo merico žganja.  Dejal mi je celo, da je pivo bolj zdravo kot sadni sokovi, ki jih tako priporočajo. Kdor dobro pogleda nalepko, kaj vse je v njih, se bo strinjal. Koliko kemije! Nekoč sem, ko me je nekdanji komendski župnik in dekan Nikolaj Pavlič pri večernem pogovoru skoraj silil, naj pokušam sokove domačega proizvajalca (nazadnje sem jih spil blizu litra), videl, kako nezdravo lahko učinkujejo ti sokovi. Ponoči me je zvijalo, da je bilo kaj, naslednjega dne je v stranišču smrdelo huje, kot če bi odprl greznico.

Pred leti mi je moj nekdanji »šef« dr. Janez Gril predstavil »slavno sorodnico« - pulmologinjo. Skrb za zdravje in novinarski firbec sta me spodbodla, da sem jo šel vprašat: »Ko ste že tako slavna, ali vas lahko vprašam, kaj je pomembno za zdravje?« Odgovor je bil v treh besedah: »Prehrana in gibanje«.

Duhovnik Milan Knep, s katerim sva se kot malosemeniščnika »dajala« pod košem na Trubarjevi št. 80 v Ljubljani, mi je pred dnevi na isto vprašanje (velja za starejšo generacijo) zatrdil: ohranitev mišične mase, socialno okolje in mišljenje. Prvo z delom, športom in rekreacijo, drugo z vključevanjem v dejavnosti na župnijski in občinski ravni, tretje z branjem, pisanjem, javni nastopi. Torej ne zapiranjem vase, učkanjem in ajčkanjem v domačem zakotju, marveč ven iz njega v »areno življenja«. Najbolje tako, kot mi je nedavno odgovoril prof. dr. Anton Štrukelj, ko sem ga ob svetovnem srečanju urednikov revije Communio vprašal, kako zmore prenesti toliko odgovornosti: »Z dolgimi sprehodi in molitvijo pred tabernakljem.« Prevajalec prof. Janez Zupet je dodal še eno pomembno stvar: »Z dovolj spanja!« Tistim, na kar me je opozarjal moj nekdanji časnikarski »sosed« na Družini prof. Jože Zadravec: »Novinar mora dosti spati!« Tega pa časnikarji tako nikoli ne počnemo.

Telesno, duševno in duhovno zdravje

Sedaj pa, po tem malce hudomušno »začinjenem« uvodu, ob katerem si lahko vsakdo postavi svoje ogledalo predse in se pogleda vanj, stopi na tehtnico, pogleda zadnje izvide specialističnega pregleda pri zdravniku (kdaj smo bili nazadnje?), se vpraša, koliko si naloži na krožnik (Nemci, tako mi je rekel diplomat Jožef Ciraj, pravijo »Hälfte davon«), koliko popije (še celo papež Janez XXIII. je ugotavljal, da smo Slovenci dobri pivci), kako mineva njegov dan (ali si vzamemo čas za potrebni sprehod?), k resnejšim temam, ujemajočim se z vodilno mislijo te številke Communia. Čeprav se v resnici vse začenja pri telesnem zdravju; kolikor tega ni, trpi duševno in duhovno zdravje. Italijani nimajo zastonj pregovora: "Cento passo dopo la cena,« na katerega me je po večerji ob beatifikaciji drinskih mučenk v Sarajevu opozoril moj nekdanji semeniški prefekt prof. dr. Rafko Valenčič, velik pevec pa tudi ljubitelj dobre hrane, zlasti rib. In sva jih naredila v bližini hotela.

Nekdanji komendski župnik Viktorijan Demšar, ki se je v resnici držal starega latinskega pregovora: Serva ordinem et ordo servabit te (kosil je točno opoldne, nato počival, potem je šel na daljši sprehod), tudi na modrost: »Bolje je biti zdrav pastir, kot bolan modrijan!« Ker je spoštoval »klasična« priporočila, je kljub številnim pljučnicam dolgo živel in veliko naredil.

Tako kot znameniti profesor dogmatike na ljubljanski Teološki fakulteti dr. Anton Strle. Bogoslovci smo se mu malo posmehovali zaradi njegovih rednih hitenj po najkrajši poti na Ljubljanski grad, to pot celo poimenovali po njem. Danes pa lahko vsakdo, ki ga je poznal, na lastni koži (telesu) spoznava, kako prav je imel.

Seveda v mejah zdravega, razumnega, naravnega, ne pa pretiravanja, pri katerem se moram tudi sam potrkati na prsi. Kaj vse naredijo danes upokojenci za svoje zdravje? Kot da bodo večno živeli! Starejši ko so, bolj pretiravajo, da je že malo smešno, ko jih vidim v kakšnem poletu so, kako zagnano kolesarijo, tečnarijo v pekarni, ali je ta kruh res stoodstotno bio, plešejo kot da bi v mladosti to zamudili, seksajo, oprostite besedi, kot da jih bodo koitusi pomladili. Pa jih ne, jih pa lahko ponorijo! Očitno pozabljajo na Pridigarjevo opozorilo: Vse ob svojem času. Torej, letom primerno, v pravi meri, skladno s telesnimi danostmi in pametjo (»Pamet je boljša kot žamet«). Ne tako, kot sem sam, brez kondicije, hitel za dr. Markom Žerovnikom, vajenim hribolazenja, na Kokrško sedlo, pri tem pa skoraj izpustil dušo. Nagrada v obliki piva pri planinski koči je bila sicer sladka, vendar nepotrebna, celo napačna! Boljša bi bila jota ali, še bolje, testenine. Čakal me je namreč še glavni del poti – vzpon na Grintovec! Planinci dobro vedo, da je ta dober »trening« pripravljenosti za zahtevnejše vzpone, vendar če si imel že prej težave s Šmarno goro, boš nagagal. Kot sem sam, kadar sem postavljal svoje rekorde, posledice pa so bile uničeni nohti na palcih na nogah, hudi krči, polurno sedenje v kopalni kadi, da sem izmil s sebe vso prepotenost, sanje, kako se lovim za kline ali oprijemljem rešilne skale. Medalje so sicer neizbrisljiv spomin, vendar za kakšno ceno pridobljene? Gotovo ne v smislu pregovora: Mens sana in corpore sano!

Ker sem premalo upošteval glavo, razum, so bile posledice neizogibne. Kot so bile za alpinista Tomaža Humarja. Svetoval mi je: »Po varnih poteh!« Sam se tega ni mogel držati, če je hotel v Himalajo, je moral biti pripravljen nanjo, na vse, kar ga je tam čakalo.

Tako mi danes povsem zadošča vsakodnevni sprehod do »Slevca«, domačije, oddaljene kakšnega pol kilometra od mojega doma, po mirni poti, s katere se mi ponujajo prekrasni pogledi na ljube mi gore, griče in hribe s cerkvami, ki sem jih vse obiskal, polja, gozdove in travnike. Če hočem malo dlje, pa po gozdni poti do Mlinčkov, kjer ob vrtenju mlinskega kolesa ugotavljam, kako hitro minevajo leta. Spotoma srečujem in pozdravljam starejše ljudi, vidim, kako si prizadevajo ob palici s počasnimi koraki po poti, ki jo ljubke mladenke v zapeljivo oprijetih dresih in slušalkami na ušesih ob zvokih … da ne rečem zmagovalke Evrosonga Conchite … zmorejo zlahka. Pred dnevi sem, ko sva z ženo delala butare, spregovoril z nekdaj zelo dejavno sovaščanko, ki boleha za levkemijo. Tedaj sem se vsaj malce zavedel, kako je, kadar potrka na vrata bolezen. Huda bolezen. Ko je na veliki preizkušnji telesno, duševno in duhovno zdravje. Ali, kot piše na strani 395 Katekizma katoliške Cerkve (vseskozi ga imam odprtega, ko to pišem), ko se bolnik znajde sam pred Bogom.

Iz oči v oči z Bogom

Kako je tedaj, sem malo že izkusil, kadar sem bil sam huje bolan. Tedaj sem spoznaval, kako je lahko tudi bolezen božji dar, če jo pravilno razumevaš in sprejemaš. Ugotavljal sem, da mi jo Bog pošilja, da me zaustavi in izmodri v hitenju, me z njo opozarja na moje telesne in duševne meje, odpira pa za duhovne. Za tisto, zaradi česar sem najprej in predvsem na svetu: da pričujem zanj, njegovo dobroto do mene in drugih, neizčrpno ljubezen, ki kot studenec žive vode nikoli ne presahne, če sem v Božji milosti. Tedaj tudi ugotavljam usodne posledice greha; kako me ta oddaljuje od Boga.

Z vsem tem – najrazličnejšimi oblikami bolezni, človeškimi stiskami in težavami ter obremenjenostjo v vesti – se še posebej srečujem v duhovnem gibanju. Zlasti pa s skorajda nezaslišano in temu svetu nerazumljivo Božjo dobroto. Seveda tudi z nakanami hudobnega duha, vendar predvsem Božjo zmago, ko je grešni človek pokleklil pred Boga, si raztrgal svoja oblačila kot Frančišek Asiški, se znašel pred Njim čisto gol, takšen kakršen je. Tako je na enem izmed srečanj molitvene skupine Prenove v Duhu na Mirju naredil moški, ki je doživel takšne strahotne stvari v mladosti, da si človek komaj predstavlja. Vsem, ki so ga zlorabljali, je vpričo nas odpustil. S solzami v očeh, ganjenim glasom, ko je bral svojo življenjsko izpoved, vendar iz dna srca in duše. In je ozdravel. Ozdravil ga je edini pravi zdravnik – Kristus (prim. Katekizem katoliške Cerkve str. 395). Kot jih je ozdravil že mnogo v Medžugorju pa tudi slovenskem Medžugorju – na Kureščku. Sam sem bil temu priča (kako hude stvari nosijo ljudje v sebi in kako globoko se jih lahko dotakne Božja ljubezen ter spremeni njihovo življenje), ko sem prevajal pogovore udeležencev duhovnih vaj z voditeljem ddr. Gottfriedom Prennerjem iz Avstrije.

Včasih so bile rane in posledice greha tako hude, da teh ljudi ni mogel potolažiti Gottfried sam (ozdravil jih je lahko v zakramentu spovedi le Jezus), je moral priti na pomoč p. Mio Kekić kot Bogu z zakramentom mašniškega posvečenja posebej posvečena oseba. Tedaj sem začutil, kako veliko oblast ima lahko nad človekom hudi duh, vendar je nemočen, kadar se človek zares odpre Bogu, ga prežari Božja milost. Kot je izobraženko z Goriškega, ki je leta tavala v temi, iskala in končno našla izhod iz svoje stiske. Kako huda je lahko ta stiska, sem začutil, ko mi je omenjena oseba na vprašanje, zakaj ni, ko je šla mimo frančiškanske cerkve v Ljubljani, stopila vanjo, se vrgla na tla in prosila Jezusa odpuščanja, odgovorila: »Nisem mogla!«

Sam sem to naredil na skali v cerkvi v Getsemaniju v Jeruzalemu, ko sem dobesedno tekel k spovedi na vrh Kureščka (vedno se najde pravi spovednik zate, če si na to pripravljen), v ranih jutranjih urah hodil v baziliko Božjega groba v Jeruzalemu, kjer sem bil lahko tudi uro sam z Jezusom (podnevi čakaš v dolgi vrsti za nekaj sekund). Pri teh in drugih srečanjih z Odrešenikom sem spoznaval, kako je resnično trpel, umrl in vstal zame in v meni. Sam sem kot kristjan dolžan pričevati za to Jezusovo dejanje. Naj o tem govori tudi ta zapis, kajti nimam še toliko poguma, kot član Neokatehumenske poti, ki hodi ob nedeljah popoldne pričevat za Jezusa na Šuštarski most v Ljubljani, mi je o tem pripovedoval pred trgovino TUŠ v Mostah. Če bi ga imel, in tudi drugi Slovenci, bi bil še veliko bolj telesno, duševno in duhovno zdrav, bi premisijonarili vso Slovenijo, bi beseda love v njej govorila, da je to resnično Božja dežela, dežela ljubezni Slovencev do Boga, Božje je že tako do nas. Pa tudi preizkušenj, ko smo se zaradi človeške nespameti tako na cerkveni kot politični ravni znašli tam, kjer smo. Predvsem zaradi tega, ker smo premalo pred tabernakljem. Tam izvira pravo in večno zdravje, se krepi vera, napaja upanje, rojeva ljubezen. Tam se nas (me) Jezus resnično dotakne, ozdravlja pa pri prejemanju zakramentov (Katekizem katoliške Cerkve, str. 395). Kaj bi brez njih?

Tega prispevka, vsaj prvega dela, se ne bi lotil pisati (ali pa prav zato), če ne bi, ko sem ga napisal, le malo zatem pri sovaščanu, ko sem šel mimo njegove hiše, videl, kako hudo je, ker je vnovič začel piti. Namesto opoldanske molitve in prazničnega nedeljskega kosila sem iz njegove hiše slišal vpitje, prerekanje in kletve. Zelo me je pretreslo. Prav posebej, ker me je pred veliko nočjo opozoril na križ, ki ga je namestil na pročelje gospodarskega poslopja, pa sam povzroča največje »križe« domačim. Zatekel sem se k besedam, ki jih je papež Frančišek izgovoril pri srečanju s častnimi člani dobrodelne ustanove Tihi delavci križa. Dejal jim je, da trpljenje nima »nobene vrednosti samo na sebi«, marveč je življenjska situacija, s katero se je treba soočiti. Pri tem ni primeren obup, pa tudi pasivnost in odpor ne. »So pravilni in napačni načini, kako ravnati v primeru bolečin in trpljenja. Napačen način je pasivni, da odideš in se prepustiš lenobi. Tudi odklanjanje in odpor do trpljenja je napačno.« Jezus nas uči, da je treba bolečino »sprejemati kot življenjsko resničnost z zaupanjem in v upanju ter trpečega človeka solidarnostno podpreti«. Ko Jezus pravi v govoru na gori »blagor jokajočim«, noče nasprotujoče in težavne življenjske razmere razglasiti za srečne, marveč opozoriti na »pravilno zadržanje«.

Na takšno me je spomnil modri črnski profesor istega dne v filmu Pomlad ljubezni (škoda, da je bilo v njem preveč seksa), predvsem pa s soncem osvetljeni romarski cerkvi na Homcu in v Tunjicah, dobro poznani vsakemu slovenskemu romarju. Še bolj sem se zavedel, da je v njih pravi odgovor: v prošnji Mariji v svetišču vrh homškega griča in zgledu njene matere sv. Ane na vrhu Tunjiškega gričevja. Nekdanji tunjiški župnik Pavel Juhant se ni zastonj v stiski ulegel pred glavni oltar te cerkve in župljane opozoril, da je v njej prava energija, in ne tista nekaj sto metrov nižje v Tunjiškem gaju. Zastonjska, medtem ko moraš ono drugo plačati. Le na kolena je treba pred Boga in Marijo, kot je pred leti v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi opozoril tedanji novomeški prošt Jožef Lap. In stopiti v spovednico, kjer Jezus Zdravnik ozdravi še tako hude notranje rane. Zavedati pa se je tudi treba, kot je gojence semenišča v Benetkah opozoril njihov predstojnik: da je v vsaki hiši na steni križ. Temu se tudi v slovenskih domovih ne moremo izogniti. Edino vprašanje je, kako ga sprejemamo, z njim živimo in se po njem zveličamo.