Pozno jesen, čeprav sije sonce, a nima več zadostne moči, izpričuje zapadli sneg v Kamniško-Savinskih Alpah in Karavankah. Najbolj pa trava, ki je je le še za dobro ped, porumenelo in porjavelo listje na listavcih (hrastih), koruza, ki je kmetje še niso poželi s kombajni in jo kot silažo spravili v podsipnico. 

A kljub temu je ta čas lep in pomenljiv. Nakazuje odhajanje, poslavljanje jeseni, pričakovanje zimske beline, obenem pa vabi k hvaležnosti za vse, kar smo lepega doživeli, užili, se veselili poleti in jeseni, ko so mize in kleti polne sadov in darov narave. 

Poleti izredno lepa vrtnica se še naprej, čeprav ji hladne noči in jutra počasi zvijajo cvetove, ozira za soncem, toploto, roko, ki jo bo utrgala in dala v vazo, a te ni. 

Ni tudi roke, ki bi obrala še zadnje paprike. 

Ker nima več dovolj življenjske moči, snovi iz zemlje, sonca, tudi sadno drevje, še mlado v rasti, za eno leto daje slovo staremu letu. 

Da je res konec dela na vrtu, potrjujejo odložene rokavice. 

Narava nam je dala, kolikor je mogla, smo mi poskrbeli za to. Sedaj lahko, če smo naredili vse, kar smo mogli in znali, počijemo. Spomladi 2021 si bomo vnovič nataknili rokavice in se še z večjo voljo, pa tudi veseljem lotili dela v vrtu. Tudi sam v Suhadolah, mojem "raju" na zemlji.

Ostajajo mi še vedno sprehodi iz Suhadol do Slevca, reke Pšate in nazaj v ljubo mi vas. Sprehodi zaradi zdravja, psa Kimija in da si na poti naberem novih moči za telo in duha, da ustvarim kaj lepega, napišem pesem, črtico, utrinek, tega zabeležim s fotoaparatom, kot sem teh pet fotografij. Potrditev, kako je pri nas lepo, a vsemu lepemu je enkrat treba dati slovo. Na to nas opozarja dogajanje v naravi, pozna jesen v okolici naše vasi in v meni samem.

Čas hiti, ne moremo ga ustaviti, lahko pa se ustavimo mi, premislimo, kod nas vodi naša pot in kje smo na njej.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič