Težko je bilo to leto, a vendar blagoslovljeno; rešil sem ga s tvojo pomočjo, Gospod. Rešil ne le zase, marveč, tako upam, za vse, s katerimi sem delil tvojo milost, dobroto pa tudi usmiljenje.

Malo sem dosegel, vendar bi še veliko manj, če ne bi bilo Tebe, tvojega navdiha in pomoči, da sem vedel, kod in kam, ko je bilo najtemneje, in nisem potonil kot tisoče stvari, ki so izginile za vedno v morju pozabe. 

S Teboj sem bil močan, s Teboj sem zmagoval, ker si mi držal roke pokonci, si mi dajal moči do zadnjega, ko sem že mislil, da me bo strlo. Šinil sem kvišku, prepojen z novo močjo, kot lastovica izpod preperelega krova k novemu domovanju.

Zahvaljen, Gospod, za vse dobro in hudo. Za dobro, da me je gnalo naprej, za hudo, da sem ostajal skromen in se zavedal, da bi bilo lahko še huje, vendar si mi spet prizanesel, čeprav bi se dostikrat lahko razhudil, me kaznoval. 

Vendar Ti si usmiljen, Gospod. Usmiljen bolj kot Samarijan in ljudje, ki še niso slišali za usmiljenje, a so takšni, ker jim je to v krvi, vrojeno, dano. Ne poznajo biča laži, ne sramote izdajstva, ne grehote greha. Ker so že od nekdaj čisto tvoji, Gospod. 

Danes začnem znova. Danes, ker se z jutrom dan začenja, z njim pa vse dobro in hudo. Daj, da se bom vedno odločal za dobro, hudega je že tako preveč. Daj, da bom vedno sledil temu, kar Ti dolgujem in kar si mi namenil, veš, da je najbolje zame, pa tudi za tiste, ki jih bom srečeval, bližnje in daljne; vsi naj bodo deležni tvoje dobrote iz mojih rok. 

Potem bo leto 2020 lepo leto, leto darov in dejanj. Tvojih darov za druge in mojega žrtvovanja – biti za druge.

Besedilo in fotografiji: Jožef Pavlič

(Iz knjige Presečnice II)