Logo MojaObčina.si
DANES
11°C
7°C
JUTRI
17°C
1°C
Oceni objavo

URANOV ZADNJI "DA!" OČETU

Včeraj, 15. aprila, popoldne so k poslednjemu zemeljskemu počitku v kapeli sv. Andreja v ljubljanski stolnici položili umrlo telo upokojenega ljubljanskega nadškofa metropolita (od 2004 do 2009) mons. Alojza Urana. Mašo zadušnico (javna bo, ko bo mimo covid-19, tokrat je bila v skladu s predpisi varovanje pred okužbo s koronavirusom) je ob Uranovih sorodnikih, ljubljanskima pomožnima škofoma dr. Antonom Jamnikom in dr. Francem Šuštarjem ter novomeškem škofu mons. Andreju Glavanu, Uranovemu prijatelju, nekaj članih ljubljanskega stolnega kapitlja, duhovnikih, med njimi šentviškem župniku Ivanu Jagodicu, Uranovemu nasledniku v tej ljubljanski župniji, vodil ljubljanski nadškof metropolit mons. Stanislav Zore. V govoru med mašo je spomnil tudi na to, da je moral rajni nadškof za časa življenja veliko pretrpeti in da je to vdano prenašal v smislu svojega škofovskega gesla: »Da, Oče!« 

Uranov nečak Emil Kranjec je bil pred pozdravom miru in sprave še določnejši: zahvalil se je vsem, ki na nadškofa Alojza niso pozabili, ko je moral prenašati »preganjanje in krivice«. To je delal pohlevno in vdan v svojo usodo, obenem pa odpuščal tistim, ki so mu prizadejali veliko hudega. Najhuje je bilo zanj to, da je moral, potem ko se je (uradno) iz zdravstvenih razlogov odpovedal nadškofovskemu sedežu v ljubljanski nadškofiji, v tujino. Ne sicer pravo tujino, če pomislimo na to, da je bil v Trstu, duhovno tolažbo pa delil in dobival pri Mariji na Višarjah, kjer je pomagal pri pastorali romarjev. Ko sem bil po časnikarski dolžnosti tam, sem ga tudi vprašal, kako se počuti. Nič ni rekel, skomignil pa je z rameni in se pomenljivo nasmehnil. Jasno mi je bilo, kaj mi je želel sporočiti. 

Kaj je bilo v njem samem in kako mu je pomagal ljubi Bog, kateremu je kot škof obljubil svojo zvestobo s pristankom: »Da, Oče!«, vesta le on in Večni sodnik, s katerim se bo srečal pri poslednji sodbi.

Komendčani, ki smo se z njim srečevali na romarjih (med njimi Anči in Tone Pogačar, ki sta se z agencijo Quo vadis udeleževala romanj, ki jih je duhovno vodil nadškof Uran, Anči mi je celo rekla, da si moram ogledati prenos pogrebne maše in pokopa na drugem programu TV Slovenija), pri slovesnostih  v naši župniji, pa tudi osebno, bomo nadškofa Urana ohranili v najlepšem spominu. Takšnega imam tudi sam. Vedno je bil prijazen do mene, kadar sem poročal s kakšne cerkvene slovesnosti, takoj naročil svojemu vozniku, naj mi da kopijo svojega govora, redno sva tudi kaj spregovorila. Posebej ugodna priložnost za to je bila, ko sem v imenu Družine vodil romanje po Baragovih poteh v Ameriki, škof Uran pa je bil duhovni vodja. Kakšen, si tisti, ki ste ga poznali, lahko mislite: zjutraj je vzel v avtobusu mikrofon v roke, zmolil jutranjo molitev, nato je začel peti … In dan je bil »rešen«. 

Vedno je imel duhovne nagovore, kdaj je povedal tudi kakšno šalo. Ko sem ga vprašal, kako je lahko tako pripravljen kljub napornemu romanju (vsak dan smo prevozili več sto kilometrov), zmore maševati in imeti dobro pridigo, mi je odgovoril, da ima »stvari premeditirane«. 

Dobro se še spominjam romanja v Rim, ko je škof Uran v Ljubljani vzel v roke mikrofon, odložil pa ga je po prihodu v Rim. Prav neverjetno! Kako se je podarjal romarjem. Zato so ti tako radi romali z njim. Tudi po šest, sedem avtobusov romarjev. Drugi romarji so, ko smo kje zapeli, samo strmeli, kakšnega škofa in kako odličnega pevca imamo Slovenci!

Alojz Uran je kot ljubljanski  pomožni škof in pozneje nadškof metropolit zelo rad prihajal na slovesnosti v Komendo. Nanje ga je vabil naš nekdanji župnik dekan Nikolaj Pavlič, ki je bil njegov sošolec v Bogoslovnem semenišču, sta skupaj 29. junija 1970 prejela mašniško posvečenje. Pred cerkveno slovesnostjo mi je zaupal: »Povabil bom kar škofa Urana! Svojega sošolca!« Komendčani smo bili vedno veseli, kadar je prišel med nas, saj smo dobro vedeli, da bo zelo lepo, posebej zaradi njegovega lepega petja pa tudi govorov, ki so nam segli v srce. Zato nas je zelo razžalostila novica, ko smo na veliko soboto, 11. aprila, opoldne zvedeli, da je v ranih jutranjih urah umrl. Vedeli smo, da je hudo bolan, da so ga operirali, da boleha za pljučno embolijo, vendar smo kljub temu upali, da bo okreval. Gospodar življenja pa je sklenil drugače: da bo trpečega škofa poklical k sebi, da si bo odpočil. Prav v velikonočnem času. Je že vedel, zakaj. Tudi, zakaj je prestajal tako hude preizkušnje. Že za časa življenja mu je dajal moč, da jih je vdano prenašal. Škofova ugotovitev, ponovljena 11. aprila 2020 na TV Slovenija: »Če ne moreš človeku pomagati, mu tudi škoduj ne!«, nam veleva, naj tako delamo tudi mi. In molitev zanj. Sam redno za rajnega nadškofa Urana namenjam prvo desetko rožnega venca. Vabim vas, da to delate tudi Vi, se mu priporočate v hudih preizkušnjah, bolezni, notranjem trpljenju. In boste čutili, kot jaz, kako je nadškof Alojz ob vas. Miren, nasmejan, dobre volje. Takšen, kakršen je bil, smo ga poznali, ga bomo ohranili v dobrem spominu. 

Kot nam je danes zjutraj pri maši naročil papež Frančišek: »Veselje v Gospodu je vaša moč.« Nadškofa Alojza Urana je gotovo bilo in, tako upajmo, večno bo!

 

 

Jožef Pavlič 

 

Foto: Jožef Pavlič 

 

 

 

 

Oglejte si tudi