Ali vidimo tudi dobro v Cerkvi?
V premislek ob očitanih spolnih zlorabah v Cerkvi, ki jim je znatno pozornost namenila tudi komaj dobro končana oktobrska rimska škofovska sinoda o mladih. Cerkev te zlorabe priznava, jih skuša preprečiti, žrtvam pomaga. Kaj pa zunaj nje? Tam je vse bolj ali manj tiho, kot da tovrstnih zlorab ne bi bilo. Pa so.
Vse, kar se zadnje čase dogaja v Cerkvi, predvsem pa, kar se piše o njej, kako se jo prikazuje v javnosti, lahko pri marsikom, posebej pri tistem s šibko vero, omaje ali celo zamaje zaupanje vanjo. Posebej v Cerkev kot ustanovo, že tako napadano, ožigosano in predmet spotike. Nič čudnega v času prevrednotenja vrednot, postavljanja malikov v čaščenje, ne pa pravih vzornikov, beganja in begavosti sodobnega človeka, tavajočega od danes do jutri, pozabljajočega na tisto, kar ga je držalo pokonci včeraj, o jutrišnjem pa se tako sprašujemo vsi, kaj nam bo prineslo. Že vnaprej v strahu, da nič dobrega.
Na to – dobro – tako hitro pozabljamo. Da ne bi smelo biti tako, nas je v nagovoru pri maši za uslužbence Družine po prebrani Božji besedi iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 5,1-8) 10. septembra opozoril naš duhovni voditelj kanonik dr. Jože Plut. Najprej se je ustavil pri prvem stavku prebranega besedila, ki, kot nalašč, zadeva tisto, kar predstavnikom Cerkve in katoličanom očitajo neverni ljudje – nečisto življenje. Ta stavek je resnično strašen, porodi gnus v vsakem normalnem moškem in ženski, dvom, ali je kaj takšnega sploh mogoče, se kdo lahko tako zelo spozabi, zdrsne v takšno pokvarjenost, nemoralnost in izprijenost. »Bratje, sploh se sliši o nečistosti med vami, pa še o taki nečistosti, kakršne ni niti med pogani, tako, da ima nekdo za ženo očetovo ženo.« Zares bridka ugotovitev »apostola narodov«.
Opomin apostola Pavla razuzdanim Korinčanom
O Korinčanih, Grkih nasploh, je znano, da so živeli zelo razvratno, je bila homoseksualnost pri njih nekaj normalnega, celo vzvišena oblika ljubezni. Res nerazumljivo, ko se je pri njih po eni strani ustvarjalni duh dvignil v skorajda neprekosljive višine (v filozofiji, književnosti, arhitekturi …), po drugi pa je v moralnem pogledu capljal pri tleh. To je težko razložljivo in sprejemljivo, a se rado dogaja: da so veliki duhovi umetniško, ustvarjalno, v pogledu naprej daleč pred drugimi, v zemeljskih stvareh pa slabši ali šibkejši od čisto preprostih ljudi. Kot da bi se neka čudna usoda poigravala z ljudmi. To potrjuje, kot vedo poznavalci, višji odstotek spolno drugače usmerjenih ljudi pri zelo in izjemno nadarjenih ljudeh. Tudi duhovniki niso izjema.
Naj bo kakorkoli (s tem naj se ukvarjajo znanstveniki), človek je človek, naj bo dober ali slab, močan ali šibak, dovzeten in sprejemljiv za dobro ali prej kot to za slabo. Je otrok svoje dobe, »proizvod« mnogih dejavnikov in vplivov, na križpotju zanimanj, vrednotenj in iskanj. V svetlobi pa tudi v senci vsega, kar se zgrinja nanj, na to sam vpliva, celo hote ali nehote spodbuja, pri njem izbija na dan. Dobro in slabo. Prej slabo, je to bolj vidno. Posebej pri tistih, ki bi nam morali biti vzorniki. Kaj pa naj rečemo drugega oz. kam uvrstimo spolne zlorabe v Cerkvi, katerih valovi zdaj močneje zdaj šibkeje udarjajo ob mogočno zgradbo te ustanove. Nikakor se ni treba bati, da jo bodo podrli, kot je v prispevku Papež ne namerava odstopiti v sobotni številki Dela 1. septembra napovedala časnikarka Jožica Grgič (zamajali, pretresli že), ki pozablja, kaj o Cerkvi pravi cerkvena pesem, ve vsak vernik: »in peklenska vrata je ne bodo zmagala«. Cerkve kot Kristusove ustanove, temelječe na skali, ki je sam Jezus Kristus, gotovo ne; kot človeške pa se ne smemo čuditi, če jo pretresa vse mogoče, sami doživljamo pri njej, je že apostol Pavel slišal o strašnih grdobijah pri kristjanih v Korintu. Kako so se v pregrešnosti kaj hitro vrgli po poganih, jih v tem celo prekosili. Velik nauk za vse nas, kako se lahko sveto izpridi v nesveto, če človek ni dovolj pazljiv, zasidran v Bogu, ukoreninjen v njem, vsak dan skrbi za to, da ta popkovina, po kateri dobiva pravo krepčilno hrano, ni pretrgana. Če tega ni oz. ne bi bilo, se je resnično bati, kar je zapisala Delova časnikarka: »Cerkev na Irskem je razpadla v vsega nekaj letih, potem ko so prišle na dan zlorabe katoliških duhovnikov in njihovo prikrivanje.« Tako hudo sicer ni, je pa nevarno, da bi lahko bilo.
Trdnega vernika vse, kar zadnje čase sliši, bere, mu pripovedujejo o tem, kar se je slabega dogajalo v Cerkvi, ne bo omajalo v veri. Prej utrdilo, kajti še bolj kot doslej mu bo jasno, da je Cerkev Božja ustanova; zgolj človeška bi že, kot so mnoge nekdaj blesteče civilizacije, propadla. Če še zaradi drugega ne, bi zaradi te vrste nemorale, pred katero Korinčane svari apostol Pavel. Danes pa prvi odgovorni za usodo in pot Cerkve – papež Frančišek.
»Na Irskem sem videl veliko vere.«
Gotovo je s težkim srcem med obiskom 25. in 26. avgusta na Irskem, nekdaj pregovorno katoliški deželi, prisluhnil osmim žrtvam spolnih zlorab, pa tudi drugim, posebej škofom, ko so mu pripovedovali o vsem hudem v tej državi. Ni mu bilo lahko, ko so časnikarji na letalu, s katerim se je iz Dublina vračal v Rim, vrtali vanj z vprašanji, ki so zadevala v glavnem spolne zlorabe, njihove posledice in homoseksualnost. A papež se, kot že tolikokrat, ni dal, ni klonil. Časnikarjem je odločno povedal: »Na Irskem sem videl veliko vere. Irci so veliko trpeli zaradi škandalov, vendar znajo razlikovati med resnico in polresnico … Kljub temu, da so v procesu ozdravljenja, stvari, zaradi katerih se zdi, da oddaljujejo od vere, njihova vera ostaja trdna.« Torej Cerkev na Irskem ni, kot domneva časnikarka Jožica Grgič, »razpadla v vsega nekaj letih« in tudi ne bo. Ker je njen Krmar sam Jezus Kristus, vesla pa imajo v rokah njeni zvesti sinovi in hčere.
Nasvet sinu ali hčeri z istospolnim nagnjenjem
Časnikarju, ki ga je zanimalo, kaj bi svetoval očetu, ki bi ugotovil, da ima njegov sin ali hči nagnjenje do istega spola, je papež priporočil, naj najprej moli za sina ali hčer. »Ne obsojati, marveč pogovarjati se, razumeti, dati prostor sinu ali hčeri, da se izrazi … Prezirati sina ali hčer, ki ima homoseksualno nagnjenje, pomeni pomanjkanje materinstva in očetovstva,« je poudaril papež Frančišek.
Najprej pa bi, in predvsem, molil, da bi žrtve spolnih in drugih zlorab lahko odpustile storilcem. Dobro se zavedajoč, da edino molitev lahko v resnici potolaži do dna razbolelega, prizadetega in užaloščenega človeka. Ob popravi prizadejanih mu krivic, seveda.
V Cerkvi ne bomo več dopustili zlorab
Za naprej je papež Frančišek trdno odločen: V Cerkvi ne bomo dopustili nobenih zlorab več. Zato, če pride do njih, naj bo še tako težko, neprijetno in hudo: »Pomembno je povedati … Potrebno je govoriti s pravimi osebami, s tistimi, ki lahko začnejo preiskavo. S sodnikom, škofom ali, če je župnik dober, z župnikom. To je prva stvar, ki jo lahko naredi Božje ljudstvo. Tega se ne sme prikrivati.«
Ne sme se pozabljati (časnikarji, ki so s papežem potovali skupaj v letalu, so, žal, to naredili) na dobro v Cerkvi, na tisto, kar je v nagovoru zaposlenim pri Družini položil na srce mons. Plut. Časnikarji, in mnogi drugi, pogosto, preveč vidijo le slabo. Resnica pa je, da je v Cerkvi veliko dobrih škofov, duhovnikov in laikov. Te je treba izpostavljati, o njih govoriti, pisati. »Pišimo dobre zgodbe,« časnikarjem pri Družini svetuje Jože Plut.
