Duhovnik Andrej (Andrejko) Pogačar je umrl malo pred stotim rojstnim dnem v Curacautinu v Čilu.

Duhovniku Andreju Pogačarju, čigar oče učitelj Andrej je bil Žimantov z Gore pri Komendi, mama Anka pa je izvirala iz znane Cevčeve družine v Tuhinju, je le malo zmanjkalo, da bi učakal stoti rojstni dan. Ne v Sloveniji, kamor si je vedno znova tako želel, posebej v očetov rojstni kraj, Komendo, pa tudi v Kamnik, kjer se je rodil 12. oktobra 1919, so tam živeli njegovi najožji sorodniki, marveč v mestu Curacautin pod andskimi vulkanskimi gorami. A napovedi gospe Viviane, indijanske sirote, ki jo je z upokojeno učiteljico Alicio vzel k sebi v svojo hišo in jo celo posvojil (z vso ljubeznijo sta na starost skrbeli zanj), niso bile dobre, je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo izdihnil. Do tega je prišlo 6. septembra. Mašo zadušnico je zanj v cerkvi sv. Petra, v kateri je tolikokrat maševal in spovedoval kot kaplan, župnik in upokojeni župnik, na mali šmaren 8. septembra ob številnih duhovnikih in diakonih ter polni cerkvi pogrebcev daroval škof Hector Vargas.

O rajnem duhovniku so govorili njegovi dobri poznavalci, znanci in prijatelji; kot zadnja gospa Viviana, ki je do smrti skrbela zanj.

Vsa cerkev je ploskala, ko se nesli krsto iz nje

 Najbolj pretresljiv prizor je bil, da je, nenavadno za Slovence, vsa cerkev dolgo ploskala, ko so duhovniki iz nje nesli krsto z rajnim očetom Andresom Pogacharjem Cevcem, kot so ga imenovali in pisali Čilenci. Hladno, deževno vreme je še dodatno prispevalo k turobnosti zemeljskega slovesa. Kot da bi tudi narava žalovala za svojim velikim občudovalcem.

Maša zadušnica je bila tudi v Kamniku

Tako pa ni bilo 11. septembra pri maši zadušnici v frančiškanski cerkvi sv. Jakoba v Kamniku, ki jo je za preminulega Kamničana daroval p. Lavrencij Anžel, somaševala pa sta p. Pashal Gorjup in p. Franci Seničar. Ta maša je bila prej v znamenju veselja nad duhovnikom, ki mu je dobri Bog podaril toliko darov, posebej glasbenega, in hvaležnosti za mnoga njegova dobra dela. Ne med Slovenci v matici, ker mu komunistične oblasti to niso dovolile, marveč na tujem. Po drugi svetovni vojni in mašniškem posvečenju 17. junija 1945 v Zermanu pri Trevisu (treviški škof Antonio Mantieri) v begunskih taboriščih, nato po študiju glasbe v Rimu (leta 1946/1947) osem let v argentinski škofiji San Luis in več kot 60 let v Curacautinu v Čilu, kamor je iz Argentine, ker mu ni prijal zrak, pa tudi se ni dobro počutil, odšel leta 1956. Tam je tudi ostal, kajti pokrajina je podobna slovenski, mesto pa so namesto Kamniških Alp, ki jih je kot fant tako rad obiskoval, se nanje povzpenjal, obdajale vulkanske gore, malce dlje veličastni Andi. Te gore, to pokrajino, ta prelepi neokrnjeni svet, je najprej približeval Čilencem, nato tujcem. Posnel je okrog 3000 diapozitivov!

Nagrajen za pesem o mestu Curacautin

Da ima resnično velik glasbeni dar, je izpričal s pesmijo, ki jo je zložil ob 100. obletnici ustanovitve mesta.

Kot duhovnik je oral ledino s sodobnimi pastoralnimi metodami, zidal cerkvice in kapele, združeval ljudi v tako imenovanih »bazičnih skupnostih«, imel vrata in srce odprta za vse. Posebej še kot upokojeni duhovnik v lastni hiši, kjer sta mu učiteljica Alicia in posvojenka indijanska sirota Viviana z ljubeznijo in pozornostjo vračali za dobroto in usmiljenje do njiju. Nazadnje gospa Viviana s svojo družino.

Zasliševal ga je tudi Edvard Kardelj

Ker so ga imeli Čilenci tako radi, mu je bilo laže prestajati tako veliko oddaljenost od matice. Zelo ga je bolelo, ker se s sorodniki, posebej z materjo, ni smel po vojni srečati v rojstnem mestu, marveč na tujem, v Avstriji. Pozneje so mu sicer dovolili, a so ga vedno poklicali »na pogovor«, ki pa je bil vse prej kot to – zasliševanje. Čeprav je bil tudi čilenski državljan, je imel diplomatski potni list. Zato je raje kot v Kamnik prihajal v Komendo, kjer je imel mir. Tukaj je imel leta 1970 srebrno mašo, leta 1995 zlato, leta 2005 pa biserno. Rajni komendski župnik in dekan Nikolaj Pavlič si je zelo želel, da bi kot upokojeni duhovnik deloval v Komendi, a se je vrnil v Čile, ker se je tam bolj čutil doma kot pa v Sloveniji, ki jo je moral zapustiti po koncu druge svetovne vojne. Kaj pa naj bi naredil drugega, ko mu je kot bogoslovcu, potem ko so ga z drugimi bogoslovci partizani zajeli na gradu Turjak, grozila smrt, se je je rešil v zadnjem hipu, ko je partizanski oficir na konju prijezdil do ujetnikov in preklical povelje. Zasliševal ga je celo Edvard Kardelj. Molče je v Velikih Laščah, kjer so jim sodili pred naglim partizanskim sodiščem, poslušal njihove izjave, da niso ničesar zakrivili. Nato so jih zvezali z žico in odvedli v bližnji gozd, da bi jih postrelili. Tega po preklicu povelja niso naredili, so pa morali podpisati izjavo, da kot duhovniki ne bodo svoje službe izrabljali za politično delovanje.

Osorna izjava nekdanjega duhovnika Metoda Mikuža

V Kočevju se je srečal tudi z nekdanjim duhovnikom Metodom Mikužem. Prišel je v partizanski uniformi, brez znakov duhovništva, spremljala ga je mlada partizanka. Bogoslovce je nadrl: »Jaz moram sedaj ta zavoženi voz katoliške cerkve iz dreka vleči!« 

Zato je p. Lavrencij pri pozdravu miru in sprave upravičeno pozval številne navzoče sorodnike rajnega duhovnika Andreja, naj molijo tudi za njegove preganjalce, tiste, ki so mu preprečevali prihod v domovino.

Izrazil je upanje, da čaka rajnega duhovnika, ko mu ni bilo dano, da bi živel in deloval v matični domovini, večna domovina pri Bogu.

Pri maši so izvajali le Andrejeve bogoslužne skladbe

To željo, to upanje, to gotovost so izražale tudi Andrejeve skladbe, ki jih je na orgle med mašo izvajala njegova nečakinja organistka Andreja, pa tudi njen sin Anton, ki je igral na orgle ob koncu maše, sin Krištof pa na violino. S temi pesmimi se je rajni Andrejko vnovič vrnil v cerkev sv. Jakoba v Kamniku, kamor je tako rad zahajal s staršema, ki sta pela v cerkvenem pevskem zboru: oče Andrej bas, mama Anka pa alt. Tukaj je prejel prvo sveto obhajilo, obiskoval verouk, redno hodil k nedeljski maši, se navduševal za cerkveno petje in glasbo, ki sta ga spremljali kot zborovodjo klasične gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano, bogoslovskega pevskega zbora, begunskega pevskega zbora, ki je pel celo papežu Piju XII., v argentinski škofiji San Luis, kjer je škof želel, da bi postal ob novih orglah stolni organist, in tudi v Curacautinu, kjer je prav tako vodil pevske zbore. Sedaj pa posluša veliko lepše nebeške melodije.

V Čilu sta ga obiskala le dva sorodnika

Sorodniki so se ga po maši spominjali v pogovorih v prostorih kamniške frančiškanske pevske sobe. Med njimi tudi njegova nečakinja profesorica Ana Pogačar, ki ga je še kot študentka obiskala v Curacautinu, sta skupaj občudovala prelepo podandsko pokrajino. Prav tako njegov sorodnik Jože Pibernik, sedaj župnik v Trebnjem, ki ga je tudi obiskal; drugi sorodniki ne. Zato pa so ga toliko raje sprejemali in gostili doma. Posebej njegov brat organist Jože, katerega delo – igranje na orgle pri mašah ob polenajstih na nedelje nadaljuje Jožetova hčerka Andreja. Pri tako imenovani »Jožkovi maši«. Ta je zanje tudi predokus nebeške maše, večnega gledanja Boga. Tam, kjer se odpro vsi registri, od najtišjih do najbolj mogočnih, zadoni nam še neznana, a slutena melodija. Da bi se je nekoč veselili skupaj z rajnim Andrejkom (Andresem) Pogačarjem Cevcem!

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič