Logo MojaObčina.si

Komenda

JUTRI
3°C
-1°C
PON.
3°C
-1°C
Deli
1723

Pogovori ob vinu na Martinovo

Vino je darilo neba in zemlje, trdi nemški benediktinec p. Anselm Grün, pisec več kot 250 knjig, v svoji tudi v slovenščino prevedeni knjigi z naslovom Vino. To je že več kot 6000 let; odkar ga pozna človeštvo. Od takrat, ko je njegove posledice občutil očak Noe; o tem piše celo v Svetem pismu. Kako se je opit v šotoru nehote razgalil. Iz njega se je norčeval sin Ham, druga dva sinova Sem in Jafet sta ga iz spoštovanja do očeta pokrila. Ob tem je tudi beseda o moči vina – da te lahko omami, celo upijani.

Dan pred Martinovim 10. novembra za zbrane pri vinotoču Vidmar v Domžalah tega ne bi mogel reči za nobenega udeleženca pokušnje novega mladega vina zelen, ki je ponos istoimenske vinogradniške družine in hiše s Primorskega. Pred leti sem jo obiskal z njihovim družinskim prijateljem p. Miroslavom Batarilom; ki je v Komendi pokopal občinskega svetnika in predsednika Planinskega društva Komenda Milana Šinkovca. Pred mašo sem mu, ker ga ni poznal, na željo župana Tomaža Drolca spregovoril o njegovih vrlinah, kar je potem uporabil v pogrebnem nagovoru. Od tega obiska pri Vidmarjevih mi je posebej ostalo v spominu, kako se je »gospodarica« sekirala zaradi posledic kapi, ki jo je nenadoma prizadela. Kakšna druga ženska bi ravnala popolnoma drugače, bi se še bolj hotela »izpovedati«.

Videl sem, na kako lepi legi imajo vinograd. Gospodar mi je rekel, da celo na prelepi; da jim dostikrat primanjkuje dežja.

 

Odlična Domžalska godba

P. Miroslava Batarila tokrat nisem videl med povabljenimi in naključnimi gosti, kakršen sem bil sam, ko sem v trgovini Zoro iskal barvo za svoj že malce od kamenčkov in drugih »udarov« načeti avtomobil, spotoma pa si za Martinovo zaželel nekaj dobrega primorskega vina. Skušal sem zaviti na dvorišče vinotoča Vidmar, a je tam ravno igrala Domžalska godba. Ker je nisem smel motiti, sem parkiral na drugi strani, v senci blokov, in še sam prisluhnil odličnemu glasbenemu sestavu. Presenečen sem bil, da godbeniki niso samo igrali, marveč tudi peli. Pokusil sem odličen pršut, domač kruh, pikanten sir (zame je kmalu preveč), sok, njihov konjak pa komaj srknil, kajti če bi ga popil le najmanjšo merico, bi bilo lahko že preveč. Tudi ni šel dobro skupaj z belim in rdečim vinom, ki so ga tudi ponujali, a, vsaj meni, je bolj teknilo belo. Posebej mladi zelen, že uležani sauvignon pa ne toliko.

Pokuševalci vina so, kot jaz, v glavnem vztrajali pri zelenu, nekateri tudi pri sauvignonu, rdečega vina se skoraj niso pritaknili. Tudi zunanja temperatura okrog 13 stopinj Celzija ni bila ravno prava zanj, bi moral imeti sobno temperaturo. Steklenica vinjaka je do mojega neuspelega pokušanja ostala zaprta; pozneje se je raven popite tekočine v njej začela zniževati.

 

Izvrsten harmonikar in pevec

Godbenike Domžalske godbe, ki so po igranju in petju slastno zagrizli v Vidmarjeve dobrote, je nasledil mlad izvrsten harmonikar in tudi pevec. Obvladal je vse pesmi: od Marijane do partizanske Hej mašinca zagodi, »planinske«  Na Vel'ki mam' sina, na Mali pa hčer, …; le pri poskusu cerkvene pesmi mu ni uspelo. Očitno mu sveti Martin, ki iz mošta dela vin', tega ni dopustil. Mu je pa, ko je občudovalec nekdanje »juge« vtaknil v meh harmonike bankovec za danes čarobno vsoto denarja, jasno da v nekdanjih jugoslovanskih dinarjih, da je zaigral Jugoslavijo, pri kateri se je marsikomu raznežilo srce, zasolzilo oko, jo je zapel skupaj z njim. Res lepo pesem, ne glede na to, kar se je z bratsko državo zgodilo pozneje, ker smo starejši še živeli v njej in z njo; politika je bila druga zgodba.

 

Temperamentna črnolasa plesalka   

Vešči plesa so zaplesali s črnolaso temperamentno gospo, s katero ne bi bilo dobro češnje zobati, plesala pa je izjemno lepo, ubrano. To bi lahko rekel tudi za moške, ki so si jo drznili prositi za ples. Očitno so si brez nadzorstva svojih »najdražjih« - pesem o njih so še posebej sproščeno zapeli, ne glede na to, kaj jih je čakalo ob prihodu domov – dali duška.

 

Prvo srečanje po 18 letih  

Sam sem se predal pogovoru z obrtnikom, ki že 18 let živi v naši občini, a ga nisem poznal, on pa mene tudi ne. Očitno se preveč držim doma. Ko sem se mu predstavil, je dejal: »A, vi ste tisti, ki piše za Aplenco!« Pritrdil sem mu, da je res tako, dodal pa, da mi od poslanega gradiva bolj malo objavijo. »Še vedno je cenzura!« sem z nasmeškom dodal. S tem sem ga spodbudil, da mi je spregovoril o tisti zaresni »cenzuri«, ko je šlo za biti in ne biti, je zaradi nje med drugo svetovno vojno, zlasti pa po njej trpela njegova družina in sorodstvo, ki je dalo kar osem duhovnikov. Ob njegovi pripovedi sem ostal odprtih ust. Ob pričevanju, ki bi ga Aplenca 73 let po koncu druge svetovne vojne verjetno ne objavila z obrazložitvijo: Kaj bi pogrevali te domobranske zgodbe! A so, tega se sploh ne zavedamo več, veliko več kot to, skorajda vseslovenske!

 

Zgodba o svetinjici

Tudi mi smo se raje kot grenkim spominom (poklical je še brata) prepustili čaru martinovanja, učinkom novega zelenega in petju pesmi ob spremljavi harmonikaša. A ne za dolgo, kajti kar naenkrat se nam je približal starejši možakar, ki je ob strani pokušal Martinovo vino in opazoval dogajanje. Najprej nam je povedal, da je slišal, kako smo omenjali nadškofa Šuštarja (očitno smo bili glasni). Dejal nam je, da je pri čiščenju cerkve na Bledu naletel na svetinjico z letnico 1952, ki je imela zanj dragocen osebni pomen in spomin. Čutil je, da je na more kar vzeti. Šel je k župniku Ignaciju Škodi in mu povedal, kaj je našel. Župnik je bil toliko uvideven, da mu je svetinjico odstopil, najditelj pa jo je kot izjemno dragoceni dar potem podaril hčeri. Želeli bi se še kaj pogovoriti z njim, a obiskovalec je takoj za tem zapustil kraj martinovanja. Ko je povedal, kar je želel nekomu zaupati, v nas treh pa je začutil, da smo pravi za to.

 

Neobjavljene zgodbe malih ljudi

Ko sem se vozil domov, sem se Bogu zahvaljeval za ta srečanja. Najprej z obrtnikom, ki živi že 18 let nekaj sto metrov stran od mene, a me ne pozna, jaz pa ne njega, potem pa z najditeljem svetinjice na Bledu. Mislil sem si, koliko je še teh usod, a ne bodo nikdar in nikomur izgovorjene, zaupane. Na misel mi je prišlo, da bi bilo vredno, da bi kdaj katero od teh zgodb objavilo tudi naše občinsko glasilo Aplenca, bi jo ljudje z veseljem in hvaležni prebrali. Ne le o velikih dejanjih naše občine, marveč tudi o življenjskih usodah malih ljudi, vrednih spomina in zapisa. Celo takšno rubriko bi lahko imeli v Aplenci: Vredni spomina.

 

Več se pogovarjajmo

Na martinovanju pri Vidmarjevih, zame čisto naključnem, sem vnovič začutil, kako je pomemben pogovor, druženje, odprtost in iskrenost. Vrline, ki naj bi jih negovalo (upam, da jih) naše medgeneracijsko društvo. Ne glede na polt, družbeni položaj, vero in narodnost in še veliko drugega, kar smo imeli v mislih in pogovoru obiskovalci martinovanja. Tudi z evropsko in svetovno izkušnjo. Začutili smo, kako smo si, čeprav različni, lahko blizu. Pri tem je res malo pomagalo mlado odlično Vidmarjevo vino, a to ne more delati čudežev, če jih ljudje nismo sposobni sprejeti, doživeti in se spremeniti. Naše srečanje pri Vidmarjevih je bil že eden takšnih malih čudežev, ko smo nazdravili z ranino, predvsem pa si segli v roke kot ljudje. Od tega srečanja sem odšel bogatejši za tri ljudi, pa tudi za spoznanje: Nikdar več in nikjer ne odlašaj, kjer začutiš ob sebi sorodno dušo. Naveži pogovor, čeprav najprej o vremenu. Na koncu boš sila začuden, do kam boš prišel in kje boš obstal. Mogoče, če ti bo dano, boš srečal človeka, ki ti bo neskončno hvaležen za to, ti pa tudi njemu. Kdo celo svoje dekle, prihodnjo ženo, najdražje bitje …

 

Čudna so Martinova pota

Čudna so pota Gospodova, bo kdo pripomnil. Svetega Martina iz Toursa pa tudi. Sam sem jih doživel pred veliko leti na njegovem grobu v Franciji, dan pred godom tega dobrotnika pa tudi pri Vidmarjevih v Domžalah. Da sveti Martin ne dela le iz mošta vin', marveč veliko več: zbližuje ljudi. To sva s piscem knjige Vino p. Anselmom Grünom ugotovila že pred leti, ko je gostoval v Sloveniji. Verjetno je bil tudi to razlog, da se je odločil napisati to knjigo, predvsem pa opozoriti, da je vino res darilo neba in zemlje. Tudi za Vidmarjevo vino to velja. Zato: Na zdravje z njim! In drugim dobrimi slovenskimi vini. S pravo mero, seveda. Potem vino resnično razveseljuje srce in odpira nova pota do ljudi in med njimi.

 

 

 

  

 

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!
Digitalni marketing v Slovenij