Razmišljanje ob prazniku vseh svetnikov in dnevu spomina na mrtve

Vsako leto se veselim praznika vseh svetnikov, saj je porok in najbolj prepričljivo potrdilo in zagotovilo, da mrtvi niso umrli za vedno, marveč bodo nekoč vstali od mrtvih in se veselili pri Bogu. Na to nas že v uvodu v jutranjo mašo na ta dan opozori naš župnik Zdravko: na »prostor«, ki ga je za sebi zveste pripravil Bog.

O tem je govorila Božja beseda praznika, za marsikoga najbolj prepričljivo izjemna uvodna pesem v mašo O srečni dom nad zvezdami  primorskega duhovnika, pisatelja, pesnika in narodnega voditelja, domoljuba Filipa Terčelja, ki je postal žrtev nasilne smrti po koncu druge svetovne vojne. Podobno kot tisoči Slovencev, po omenjeni svetovni moriji umorjeni v opuščenem premogovniku Barbarinem rovu pri Hrastniku. O tem strašnem bratomornem dejanju je govorila drama Rudar, ki jo je Televizija Slovenija predvajala prejšnji večer na prvem programu. Posneta po resnični zgodbi priseljenca iz Srebrenice v BiH Mehmedalije Alića, ki je leta 2009 v tem rovu odkril množično grobišče (morišče). Najditelja so hoteli odvrniti od nadaljnjega kopanja, ko so tisti, ki so vedeli, kdo leži v tem rovu, prestrašeni ugotavljali, da bo prišel resnici do dna, kar nazadnje tudi je. Ker ni izpolnil naročene naloge, da naj na hitro pregleda po drugi svetovni vojni zaprt rov, še prej pa zasut in zabetoniran, ter napiše poročilo, da v njem ni ničesar, se mu oblast maščuje. Ne tako hudo, da bi ga, kot duhovnika Terčelja likvidatorji umorili v kakšni grapi (Terčelja so 7. januarja 1946 pri Davči), vendar z dovolj jasnim opozorilom: tebe smo izbrali, da za vedno zapreš ta rov, ker ne veš, kaj se je dogajalo med vojno in po vojni v Sloveniji, ti pa si »zamočil«.

A resnice ni mogoče utišati, enkrat pride na dan. Bog že izbere koga, da jo sporoči živim v svarilo, odgovornim za takšna grozovita zla dejanja pa tudi kot opozorilo in priložnost, da se spovedo in pokesajo, dokler je še čas. Tudi o tem je govorila Božja beseda prazničnega dneva.

Potem tudi zanje, posebej pa za trpeče, velja, kar ugotavlja pisec besedila navedene pesmi: »Obrisal Bog je njih solze, nič več bolesti ne trpe, minil je jok, minila smrt, veselja raj jim je odprt.«  Dobrotljivi in usmiljeni Oče, ki ne pozablja na svoje sinove, naj ti živijo pošteno ali izprijeno, vse hoče privesti nazaj v svoj dom, tja, kjer »bomo našli drage vse, ki v Bogu so odšli z zemlje«.

Kako to narediti, doseči, je govorila beseda stalnega diakona Petra v homiliji.

Popoldne istega dne pa že na začetku nagovora pri obredu za naše rajne duhovnik rojak s Križa pri Komendi Martin Zlobko o potrebnosti molitve za naše rajne, predvsem pa za žive. To misel mu je navdihnil obisk pri žalujočih, ki so izgubili staro mamo, obenem so se veselili, da jim je zapustila veliko doto. »Kakšno?« je zanimalo Martina. »Da je za njih in za druge sorodnike veliko molila!«

Kakšna dota, kakšen zgled in življenjski napotek, premišljujem, ko se v noči sprehajam po poti proti Slevcu, obenem pa molim krvavi del rožnega venca za svoje in ženine rajne sorodnike. In noč ni več tako temna. Tudi v resnici ni, saj jo osvetljuje močan svetlobni žar iz komendske poslovno-industrijske cone in luči v bližnjih vaseh. Pšata vse močneje buči, ko se prebija skozi tesni pod Slevskim hribom, v meni pa se, kar se je nabralo zadnje dni od drobnih do večjih skrbi in tegob, umirja. K temu je prispeval tudi popoldanski dež, ki je vedno močneje škropil po množici ljudi, zbrani v molitvi za svoje rajne na komendskem pokopališču. Kot da bi še on hotel pridati svoj delež k že na zunaj za mnoge turobnemu in žalostnemu dnevu, ko so se spominjali svojih najdražjih, hkrati pa njihovem velikem upanju, da so ti že pri Bogu.

Zato so vsi sveti tudi praznik veselja, ne le žalosti in bridkosti, čutimo obiskovalci jutranje maše in popoldanskega obreda za rajne. In potolaženi odhajamo na njihove grobove, da še telesno potrdimo svojo bližino z njimi, čeprav so od njihovih teles ostale le kosti, a duha, duše ne moreš ubiti.

Na to spomnim tudi sovaščana Jaka, ki me malce preveč glasno povabi v vrsto vračajočih se z grobov: »Jaka, tiho, mrtvi slišijo.« Pa še kako, se dobro zavedam, ko čutim, kako sta oče in mama ob meni, kadar ju v molitvi prosim za pomoč. Celo bolj živa, kot takrat, ko smo bili skupaj. Šele sedaj ju prav razumem, spoštujem in – močno pogrešam. Tolaži me misel, kot marsikoga med Vami, da se bomo videli v »pravem domu«, o katerem poje Terčeljeva pesem. O tem domu so v cerkvi in popoldne na pokopališču peli tudi komendski cerkveni pevci.

Nazadnje sem zmolil še molitev »po namenu svetega očeta«, da si pridobim odpustek zase in rajne sorodnike.

Ob koncu molitve rožnega venca pa se spomnim, da je prav, da zmolim tudi za tiste žive in rajne župljane in občane, za katere tega dne ne bo molil  nihče, bo nanje spominjala le prižgana svečka na pokopališču. Lepo, a kot je opozarjal že rajni komendski župnik in dekan Nikolaj Pavlič: mrtvim pomaga le maša in molitev. Rojak duhovnik Martin Zlobko je na praznik vseh svetih to vnovič potrdil.

Tone sveč in vencev na njihove grobove po vsej Sloveniji so, kot so opozarjali ekologi, nepotrebno kopičenje materiala, s katerim bodo po praznikih imeli veliko dela smetarji in predelovalci, za marsikoga pa tudi umetna pomiritev vesti in oddolžitev za tisto, kar za rajne nismo naredili, ko so bili še med nami. Zato: še je čas, da zamujeno nadoknadimo. Nikdar ni za to prepozno! Po smrti pa res je. Tedaj nas hrabri in tolaži tista »dota«, ki jo je v nagovoru omenil duhovnik  Zlobko: molitev. Čim več molitve. In pa maše za naše rajne. Kot viden spomin nanje pa zadošča z ljubeznijo prižgana svečka na njihovem grobu. Ta, ko dogori, opozarja, kako bomo nekoč telesno »dogoreli« tudi mi. Duhovno pa, Bog ne daj, če ne bomo prej »izgoreli« v ljubezni do bližnjih in drugih ljudi. V prepričanju, da tudi nas, če bomo delali tako, po Božji dobroti, ljubezni in usmiljenju, kot »Božje otroke« čaka »srečni dom nad zvezdami«.

Jožef Pavlič