Velikonočni ponedeljek je povezan z najrazličnejšimi običaji. Na ta dan gredo verni ljudje najprej k maši (jutranji ali dopoldanski), po kosilu obiskujejo sorodnike, jim voščijo blagoslovljene praznike, otroci pa »sekajo pirhe«. Vsi skupaj preživijo dan v spominjanju najsvetejših dogodkov v odrešenjski zgodovini: trpljenja, smrti in vstajenja Jezusa Kristusa. V pravem velikonočnem veselju.

Stari Ljubljančani so nekdaj hodili v Štepanjo vas, kjer so v gostilni kaj dobrega pojedli in popili.

Tempora mutantur nos et mutamur in illis. Časi spreminjajo ljudi. Sredstva javnega obveščanja so poročala o množičnih izletih v naravo; predvsem na Veliko planino, kjer na travnikih med kopnečimi in vse manjšimi zaplatami snega raste in cveti žafran.

V Arboretumu Volčji Potok se je trlo ljudi.

Veliko jih je obiskalo tudi Mlinčke pri Suhadolah. Še nikdar jih nisem tam toliko videl.

A moja prva pot je bila k jutranji maši v domačo župnijsko cerkev sv. Petra, kjer je maševal naš rojak Martin Zlobko s Križa pri Komendi, zelo lepo pa je pel jutranji cerkveni pevski zbor pod vodstvom izvrstne zborovodkinje Zvonke Erce. Še sam bi se mu najraje pridružil, a sem se mu, namesto na koru, raje v tretji klopi na moški strani. Ko sem župljanu Jožefu Ciraju, ki je velikonočne praznike preživel v diplomatski službi v Berlinu, nekoč rekel, zakaj se ne pridruži ženi, cerkveni pevki Marti, na cerkvenem koru, mi je odgovoril: »Nekdo mora peti tudi v cerkvi. Ko sam pojem, se mi počasi pridružujejo tudi drugi verniki.« Žal sem bil med redkimi, ki so slavili Gospoda z glasno molitvijo in tudi petjem. Zato vse priznanje vernicam, ki pred mašo vodijo molitev rožnega venca ter zahvalo Jezusu po obhajilu. Verniki vse bolj postajajo »poslušajoče Božje ljudstvo«, kot pa glasni pričevalci za Kristusa. Celo v cerkvi, kaj šele zunaj nje. Kako strogo, predvsem za otroke, je bilo za časa nekdanjega komendskega župnika Viktorijana Demšarja, me je pri Mlinčkih spomnil »gruntar« Knetov iz Zaloga.

Zato je bilo zelo umestno (in tudi potrebno) povabilo duhovnika Zlobka: Ostani z nami, Gospod. Kot sta si zaželela učenca na poti iz Jeruzalemu v Emavs, na kateri se jima je pridružil sam Jezus. Z njima je, ko sta ga povabila, res stopil v njuno hišo, blagoslovil kruh, ga razlomil in jima ga je ponudil v jed. Tedaj sta ga spoznala, On pa je izginil. Ostal pa je v njunih srcih, saj sta se vrnila v Jeruzalem in drugim že zbranim Jezusovim učencem pričevala, kaj se jima je dogodilo. Tudi oni so pripovedovali podobno.

Tako bi lahko tudi mnogi komendski župljani, ki so se udeleževali obredov velikega tedna na veliki četrtek, veliki petek, veliko soboto (velikonočno vigilijo) in veliko nedeljo oz. samo veliko noč. Bilo je zelo slovesno, zbrano, notranje bogato in lepo. K temu je veliko pripomoglo najprej bogoslužje samo, pa tudi zelo lepo petje mlajšega cerkvenega pevskega zbora, ki ob nedeljah poje pri dopoldanski maši, petje pa na orgle spremlja organist Peter Grm, ki zna iz glasbila izvabiti zares veličastne zvoke. Tudi organistka Dragica Perme jo dobro in hitro ubira za njim, kar smo slišali pri maši na velikonočni ponedeljek zjutraj. Zelo slovesno je bilo tudi pri procesiji na veliko soboto zvečer. Kot običajno, z vsemi banderi in laternami, ministranti, nebesom, pod katerim je stopal župnik Zdravko Žagar z Najsvetejšim v monštranci. Udeležence procesije so vseskozi pozdravljali bronasti zvonovi iz zvonika župnijske cerkve. Med molitvijo in v veliki duhovni zbranosti so se jim podarjali prekrasni pogledi na bližnjo in daljno okolico, griče, hribe in gore. Pot jim je osvetljevala polna luna, ki se je zdaj skrivala za oblaki zdaj zasijala z vso močjo, kot da bi tudi ona hotela pridati k praznovanju. Pod cerkvijo so se od daleč srebrile Turška, Glavarjeva in Osamosvojitvena (sam ji pravim Lukova lipa, saj jo je zasadil lani umrli »graščak« sosed Luka Šmid); so se prav za veliko noč olistale. Na cerkvenem trgu so nosilci bander po procesiji postavili bandera, da so verniki lahko uživali v prekrasnem prizoru ter ogledu upodobitev na njih.

Nič čudnega, da se kar niso mogli raziti po slovesnem blagoslovu in pesmi Mariji na čast Razveseli se, Kraljica. Tudi sam nisem in nisem mogel s cerkvenega trga. Kot očaran sem poslušal pritrkavanje domačih bronastih klicarjev, pogledoval zdaj osvetljeno cerkev zdaj olistane lipe zdaj bandera in množico ljudi na trgu, ki so si hiteli voščit blagoslovljene praznike in uživali v sicer mrzlem in rahlo vetrovnem vremenu. Nekateri so bili, ko so mi prihajali voščit Veselo in Blagoslovljeno veliko noč, podobnih misli, kot sem bil sam. Prepolni pravega velikonočnega veselja! Še celo polna luna se je obdala z oblakom s posrebrenimi robovi.

Med hojo do avtomobila, ki sem ga zaradi množice vozil raje pustil na prostoru pri občinski stavbi, sem dobesedno plaval po Štiftenskem hribu navzdol, prepeval, se veselil tako lepega in močnega dogodka, ki ga ni moč opisati, ga je mogoče le doživeti. Tudi ob kratkih, a izredno poglobljenih duhovnih nagovorih župnika Zdravka ter obisku Božjega groba v prekrasni kapeli Matere Božje, ki jo je prejšnji župnik Nikolaj Pavlič leta 2000 prizidal na severni strani k župnijski cerkvi, v njej sam čaka vstajenja dan. Odprt Plečnikov tabernakelj, ki je poleg krstnega kamna največja dragotina kapele, in ob njem stoječa rimska vojaka s sulicami, so simbolno pričevali, da je Jezus tretji dan po smrti res vstal iz groba. Teologi trdijo, da je prazen grob najmočnejše pričevanje o Jezusovem vstajenju od mrtvih. Odvaljen kamen z groba in povoji, ki so jih našle svetopisemske žene, ko so na dan Kristusovega vstajenja od mrtvih pohitele h grobu. Mi, ki verujemo v to največjo resnico krščanske vere, pa vsak v svojo župnijsko cerkev k vstajenjski maši.

A že na veliko noč popoldne pri t. i. »potresni pobožnosti« je bilo drugače; le malo vernikov v cerkvi. Leto 1995, ko je Ljubljano stresel močan potres, zelo veliko škodo pa so utrpele tudi župnijska in podružnične cerkve v komendski župniji, posebej suhadolska, je res časovno že zelo oddaljeno, a spet ne tako daleč, da bi kar pozabili na ta dogodek. Posebej ker je Ljubljana ob prelomnici, bi vnovič, če bi bil zares močan potres, utrpela hudo škodo. Zlasti še zaradi visokih stolpnic, ki niso dovolj trdno zgrajene, da bi ljudi zavarovale pred potresi. Bog ne daj, da pride do njih!

So pa drugi potresi, na katere je mašnik Zlobko opozoril v govoru pri maši na velikonočni ponedeljek, pri kateri sem pričakoval več ljudi, bi bilo dobro, da bi to slišali in ponesli v svoje domove. Ne le povabilo Jezusu: Ostani z nami, z menoj, Gospod, marveč tudi sočutje s trpečimi ljudmi v Ukrajini in sami Rusiji. Zlobko je za zgled postavil karitativnega delavca v Ukrajini, ki se ne boji pomagati ranjenim vojakom. Ko so ga vprašali, kako to, da to počne tako mirno in pogumno, jim je rekel: Nič se ne bojim, ker je z menoj Gospod!

Ta misel, to pričevanje, in prejšnja misel, prošnja, sta v meni odmevala ves velikonočni ponedeljek. Tudi na popoldanskem sprehodu do Mlinčkov, še danes, ko to pišem. Spotoma sem se ustavljal, voščil blagoslovljene praznike sprehajalcem, znanim in neznanim, se pogovarjal z njimi. Prišli so celo iz Mojstrane. Bilo je prekrasno: razcvetele rože, že tudi regrat, ozelenela narava, kar močan veter, da je bilo treba hitreje stopiti. Pri Mlinčkih še dovolj vode, da so se mlinska kolesa veselo vrtela, otroci pa imeli veselje z opazovanjem. Vrnil sem se že malo premražen, hkrati pa vesel, da je še toliko dobrih, prijaznih in tudi pametnih ljudi, da gredo na sprehod, ki dobro dene in je tudi potreben po zaužitih velikonočnih dobrotah. Nekateri so šli, kot nekdaj Ljubljančani v Štepanjo vas, tudi v nekdanjo staro vaško gostilno »pri Kancilju«, kjer običajno »podpirajo šank« bolj ali manj stalni gostje. Teh nisem šel vprašat, kako je z veliko nočjo »pri šanku«, saj je to res osebna zadeva. Hudo pa mi je bilo, sem postal žalosten, če sem samo pomislil na to, da veliko naših občanov ne najde poti v cerkev niti za veliko noč. Vstalega Odrešenika sem prosil, naj jo On najde do njih. Kot tudi do volivcev prihodnjo nedeljo, da bodo dobro in prav volili. Koga, sem se spraševal, ko sem gledal predvolilno oddajo na POP TV. Kar nisem mogel verjeti, da je v strankarskih predstavnikih nakopičenega toliko gneva, očitkov, spotikanj, gledanja nazaj, namesto naprej, brez pravega programa za prihodnost Slovenije.

Kako je bilo nekdaj, posebej med drugo svetovno vojno in tik po njej, mi je jasno govorila dokumentarna oddaja na TV Slovenija 1. Kaj vse je pretrpel kardinal Alojzij Stepinac, ker ni popustil Titu, da bi v Jugoslaviji ustanovili »narodno cerkev« namesto rimsko-katoliške. »Tempi passati«, bi kdo rekel, a če pomislimo samo na to, kar se danes dogaja v Ukrajini in tudi drugje po svetu, vnovič med Izraelci in Palestinci, nas resnično lahko skrbi. Čisto drugače bi bilo, če bi ljudje povabili medse in v svoja srca vstalega Jezusa, živeli po njegovih naukih. A, kot da nočemo raja, imamo raje vice in pekel že na tem svetu. Hudič močno deluje. Upam, da ga bo iz naše župnije izgnal bližajoči se misijon v maju, prihodnjo nedeljo pa misijonar in eksorcist p. Peter Vrabec. Prav na nedeljo Božjega usmiljenja, ki jo je uvedel sveti papež Janez Pavel II. Poljak, ki je sam doživel drugo svetovno vojno, zrušil satanistični komunistični režim in nas vse povabil: Odprite vrata Kristusu!«. Odprimo mu jih na stežaj. In pojdimo, če še nismo šli, v Emavs. V duhovnem pomenu besede. Temu naj sledi tudi dejanski. In preberimo še enkrat odlomek v Svetem pismu o poti učencev v Emavs. Ne h »Kancilju«, čeprav so tudi gostišča potrebna, kadar je človek žejen in lačen, marveč tja, kjer je resnični Emavs.  

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič

(Fotografije so s sprehoda iz Suhadol do Mlinčkov.)