Ko se bližamo koncu junija - meseca Jezusovega Srca, na dan ko praznujemo praznik Srca Jezusovega (28. 6. 2019), še nekaj utrinkov iz prejšnjega meseca, ko smo praznovali Marijin mesec.
Že nekaj generacij je med Slovenci uveljavljena šmarnična pobožnost. Tudi v Komendi se ljudje še spominjajo, kako so obhajali šmarnice pri vaških kapelah, kjer so se ljudje v mesecu maju ob nedeljah ali pa tudi pogosteje, dobivali, molili in prepevali Mariji na čast. Danes je ta pobožnost tudi po cerkvah in (pogosto) predstavlja obvezni del verske vzgoje otrok.
Tako je tudi na Rečici ob Savinji, župniji iz katere izhaja moj soprog Jožef. Šmarnice pa potekajo tudi po vaseh, kolikor se vaščani sami organizirajo, da z dovoljenjem gospoda župnika šmarnice približajo krajanom.
V vasi Šentjanž je cerkvica svetega Janeza Krstnika. Tam je bila pred leti za podporo bogoslovcu, ki je kasneje postal duhovnik, ustanovljena molitvena skupina. Molitvena skupina deluje še danes, in, kljub temu da je duhovnik medtem že izstopil iz duhovniškega stanu, moli tudi zanj.
Letos je omenjena molitvena skupina v maju imela šmarnice, zasnovane malo drugače. Posvečene so bile svetemu Judu Tadeju, pomočniku v najhujših stiskah, z glavnim namenom: za poglobitev vere v vasi Šentjanž. Udeleženci pa smo poleg tega apostolu Judu Tadeju izročali tudi osebne prošnje, stiske, bolečine. Obenem smo ob prisotnosti živega Jezusa - svetega Rešnjega Telesa v tabernaklju, častili Marijo.
Zakaj Juda Tadej v Marijinem mesecu pri šmarnicah?
Juda Tadej je bil sin Alfeja, brata Jožefa - Marijinega moža, in Marije Klopajeve, ki je stala pod križem, skupaj z Marijo – Jezusovo materjo ter Janezom (Jn 19, 25). Izročilo govori, da je Devica Marija Juda Tadeja in njegovega brata Simona vzgajala skupaj z Jezusom in so tako rasli kot bratje.
Da sem se srečala z Judom Tadejem ni bilo naključno. Pred nekaj leti sem postala pozorna nanj v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani, kjer je v stranskem oltarju slika Juda Tadeja, pred njo pa klečalnik z molitvijo za pomoč v hudi stiski. Nato pa sem podoben klečalnik z molitvijo našla tudi v ljubljanski stolnici. Na obeh mestih pa sem videla tudi ljudi, ki so se zaupljivo zatekali k svetniku v klečeči molitvi. Tudi sama sem večkrat pokleknila in molila.
Posebej močna je bila molitev k Judu Tadeju 4. julija 2018, ko sem med sveto mašo prosila za pomoč v stiski za mojega bližnjega, ki je bil zelo žalosten zaradi nenadne izgube prijatelja. In, kar sem slišala ob koncu maše, mi je povedalo, kako čudovit je Gospod, kajti zadnje, kar je rekel maševalec, je bilo: Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo….blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo….
Ko smo malo kasneje, 27. julija lani, romali z vnukoma na Goro pri Sodražici, da bi obiskali grob Magdalene Gornik in se ji priporočili, sem pri vhodu našla preprosto brošurico z naslovom Devetdnevnica k sv. Judu Tadeju. Takoj sem pomislila, da bi bilo to primerno branje za Šentjanž. Pri tej misli sem vztrajala in jo predstavila domačemu (rečiškemu) župniku, ki je odobril predlog in tako smo imeli v maju devet prelepih srečanj, v katerih smo molili rožni venec, prepevali Marijine pesmi in molili devetdnevnico k svetemu Judu Tadeju.
Bilo je pa tudi nekaj preizkušenj, preden je prišlo do šmarnic. Vprašanje je bilo med drugim ali je to prav ali ne, ali ni kaka "kriva vera"….. kajti Juda Tadej je bolj malo poznan med ljudmi.
Pa je, kot vedno, če zaupamo in delamo dobro, prišla na pomoč Božja previdnost.
Kot rečeno, je za omenjeno pobožnost dal dovoljenje župnik. A je še ostala določena skepsa…. Nato je ena udeleženka že po prvem srečanju prosila za kopijo knjižice, da bi lahko sama molila, ker nekaj naslednjih srečanj ni mogla sodelovati. Za njo pa so se javili še nekateri drugi. Ko je moj mož Jožef dal razmnožiti dovolj izvodov za vse udeležence, je srečal prošta Jožeta Lapa, ki izhaja iz Komendske fare in je duhovnik v ljubljanski stolnici. Pokazal mu je knjižico in je Lap rekel: "Tudi mi imamo Juda Tadeja v stolnici". Ta na videz preprost dogodek, je Jožefa utrdil in ga odprl, da je s še večjim žarom sodeloval pri šmarnicah in bolj so šle proti koncu, bolj navdušen je postajal, tudi kot častilec sv. Juda Tadeja, podobno pa tudi vsi drugi udeleženci.
Na srečanjih se nas je zbirala mala čreda, od 7 do 12 ljudi. A za Boga je vsak pomemben, edinstven, neponovljiv, veliko vreden.
Bog vidi v dušo in srce vsakega človeka in ve, kdo je še posebej zaželen, koga je bil še posebej vesel, kot tiste izgubljene ovčke, ki si jo zadene na rame.
Marija je ob enem izmed prikazovanj v Medžugorju rekla, da so molitvene skupine kot atomski centri. To je ključ za čas, v katerem živimo - v času milosti in usmiljenja, pa tudi v času težkih bojev. Če so te skupine skromne in goreče, tvorijo bistveno tkivo za Cerkev. Nevidne so sovražniku, ker so skromne in pritegnejo velike blagoslove na svet.
dr. Marta Ciraj
