Zlata, kadila in mire

iz mojih rok v tvoje, Gospod,

Velik v veličastju svetov,

majhen v človeku, ki te ne priznava.

Skorajda neprepoznaven.

Polagam predte, kar sem pridelal:

sadove zemlje, dobra dela, misli, besede.  

Še očenaš zraven, da bo vse imelo pravo težo,

daritev novo spodbudo.

Dejanja te časte, molitev in žrtve tudi.

Pehar je prazen, 

kašča prav tako.
Hočem, da je še drugo v njej: 

velika zahvala in velika prošnja.

Vzemi, kar si mi dal,

razdeli, kar sem pridelal,

meni pusti le gotovost:

tvoj dar mi je všeč.

Še ti ga bom prinašal, Gospod.

Še ti bom zapel pesem veselja in hvaležnosti,

ganjenosti in neizmerne vedrine,

z glasom matere Zemlje,

s prošnjo hvaležnega darovalca,

z upanjem, kako je prav, da darujem

z žalostjo, da ne morem še več,

s prepričanjem: Pri Tebi bo vse dobilo pravo težo in smisel.

Vse moje je tvoje, Gospod.

 Foto: Jožef Pavlič