V decembru se je nemogoče izogniti oziroma prezreti 25. dan v tem mesecu, ko se slovesno spominjamo rojstva Jezusa Kristusa. S tem začetka tistega dela odrešitvene zgodovine, ki so ga rodovi pred njim napovedovali in ga želeli dočakati, vendar jim ni bilo dano.

Judje so silno pričakovali odrešenika (mesija), da bi jih odrešil stisk, ki so jih utrpeli pod Rimljani in že pod prejšnjimi trinogi. Ko se je rodil pravi Mesija, ga niso priznali. Tega niso naredili zaradi tega, ker to ni bil mesija po njihovi meri. Zato so ga, nazadnje, skupaj z Rimljani, pribili na križ.

To naj bi, baje, raztogotilo celo takšnega trinoga, kot je bil Hitler, da se je tako krvavo znesel nad njimi, jih imel za »gadjo zalego«. Danes gorje tistemu, ki bi si upal kaj reči zoper Jude, takoj bi mu prilepili vzdevek – antisemitist.

Proti Jezusu, Katoliški cerkvi, našemu nadškofu, pa lahko reče vsakdo, kar se mu zljubi. Zaradi tega ne bo nihče šel pred sodnika, ne bo kaznovan, ne bodo ga pribili na križ, poslali v koncentracijsko taborišče. Komu bodo to levičarski oblastniki celo šteli v dobro, ga za to primerno nagradili. Kot se je vedno dogajalo, kadar je šlo za tisto grdo igro, kdo bo močnejši: hudobnež ali bogaboječi človek?

In vendar se je Jezus rodil za vse ljudi brez razlike, svetloba iz betlehemske votline v sveti noči obžarja ves svet. Pa jo tako malo ljudi zazna, kaj šele Božjega Novorojenca.

Zaznajmo jo vsaj mi, ki se imamo za kristjane, ponesimo to radostno novico med vse ljudi in zapojmo hosano po vseh vaseh komendske župnije! Jezus Kristus se je zares rodil: zame, zate, za vse ljudi! Naj ta veliki dogodek prenovi nas in našo župnijo!