Papež Frančišek je 27. aprila 2014 s papežem blaženim Janezom Pavlom II. razglasil za svetnika tudi papeža blaženega Janeza XXIII., imenovanega Janez Dobri.

Tedanja urednica pri Založbi Družina Mojca Purger mi je pred tem dogodkom predlagala, da bi napisal malce daljši strnjeni življenjepis Janeza XXIII. Ustrašil sem se zahtevne naloge, obenem pa razveselil, kajti omenjeni papež mi je bil vedno blizu. Ko sem Mojco vprašal, kako obsežen naj bo zapis, mi je svetovala, da vsaj okrog 8500 znakov, lahko jih je tudi več, okrog 12.500, največ okrog 16.000.

K pisanju me je, ko sem malce okleval, spodbudila tudi s tem, da v meni ta hip vidi kot urednika za Cerkev po svetu pri Družini najprimernejšega človeka, ki bo kos zahtevnemu delu. Tudi zaradi tega, ker je bil datum izida knjige določen: ob razglasitvi papeža Janeza XXIII. za svetnika. Mojca mi je še povedala, da si prizadevajo dobiti avtorske pravice za ponatis odlomkov Dnevnika duše, ki jih je mojstrsko iz italijanščine v slovenščino prevedla prof. Silva Trdina, izšli so pod kraticama prevajalke T. S. in naslovom Dnevnik duše in drugi duhovni spisi leta 1968, založil jih je Vinko Furlan. Dodala je, da imajo pri tem težave.

Z vso vnemo in ob Mojčinem spodbujanju sem se lotil pisanja ob rednem delu za Družino. Vsak dan sem se priporočal novemu svetniku, da bi ga zmogel, predvsem pa, da bi ga dobro opravil. Priskrbel sem si meni dostopno in razpoložljivo gradivo o velikem papežu. Ko sem začel pisati, se mi je šele začel dobro odpirati pravi vpogled v svetniškega papeža. Urednici sem čez nekaj dni povedal, kaj vse se mi je pisanju posvetilo, nakazal možnosti, kaj bi lahko naredil. Pustila mi je prosto pot. Dejala je, da če ne bodo dobili dovoljenja za ponatis Dnevnika duše, bo pa izšla moja knjižica o papežu Janezu Dobrem. Nazadnje se je zgodilo, kar se lahko le po Božji milosti in človeški uvidevnosti: Italijani so dovolili ponatis prevoda odlomkov iz Dnevnika duše, sam sem tudi končal svoje delo v določenem roku – enem mesecu. Od prvotnega za tako pomembnega papeža predlaganega skromnega števila znakov besedila (nekaj strani) sem se »ustavil« pri 77 straneh.

Knjiga je izšla v predvidenem časovnem roku, izdali sta jo skupaj Založba Družina in Društvo Mohorjeva družba; obe založbi sta jo tudi skupaj predstavili v Galeriji Družina. V imenu Društva Mohorjeva družba ravnatelj Jože Faganel, v imenu Založbe Družina pa moja malenkost. Svoj del knjige sem naslovil Apostol miru in ljubezni (Portret svetnika), glavni del knjige pa je nosil logičen naslov Dnevnik duše.

Najbolj od vsega, in zato to pišem, sem se razveselil, ko mi je urednica Mojca povedala, da je razmišljanje z naslovom Ob Dnevniku duše (str. 81-82) napisal sam pisatelj Alojz Rebula. Tedaj sem si močno oddahnil, rekoč: Sedaj je zadeva rešena! Bolje tudi ne bi mogla biti. Tudi po »zaslugi« novega svetnika papeža Janeza XXIII. in uredničinega prizadevanja in spodbujanja. Moj del bi, končno, v knjigi lahko celo »odpadel«, a vendar sem bil vesel ponujene priložnosti in možnosti. Uresničil sem jo po najboljših možnostih, sposobnostih in v razpoložljivem času.

Ko vnovič prebiram Rebulino razmišljanje, se mi, ko ta veliki mož leži na parah, utrinja misel, kako zelo se je znal pisatelj Rebula poglobiti v velike cerkvene može in voditelje; tokrat papeža Dobrega. Tudi ko ni mogel zaradi oslabelega vida sam brati njegovih odlomkov iz Dnevnika duše (zvečer mu jih je brala žena Zora). Naj spomin na velikega papeža pa tudi velikega pisatelja prebudi in obnovi tudi to, kar je Alojz Rebula napisal za knjigo Janez XXIII. Portret svetnika in Dnevnik duše, objavljeno pa je v enem stavku na zadnji strani knjige, obširneje pa na straneh 81-82. »Dnevnik duše je antipod naše civilizacije, kakor je ta na antipodu svetosti«. Kako bister in preroški preblisk! Pa tudi Rebulino ugotavljanje, spraševanje: »Ob tej knjigi, kjer je toliko Božje sreče, se bralec utegne vprašati, ali ta sveti človek ni videl zla sveta pa tudi tragične polute krščanstva.« Mogoče je res bolje, da je ni videl takšne, kakršna je danes, oz. jo slikajo, mu je bilo to prihranjeno. Dobri Bog dobrim ljudem tudi marsikaj grenkega in bridkega prihrani.

In še povabilo: Vzemite v roke knjigo premišljevanj in izpraševanj papeža Janeza Dobrega, preberite, kako je tega velikega papeža videl pisatelj Alojz Rebula in veliko laže, lepše in duhovno bogatejše boste živeli.