Z ženo Marto delava butare ob poti k suhadolskim Mlinčkom. Mimo naju hodi, teče, se vozi s kolesi veliko ljudi. Številni se ustavijo in se čudijo Marti, kako lepe butare dela. Skorajda bi lahko rekel – ustvarja umetnino. Najbolj in najprej se čudijo, da to sploh kdo še počne. Marta potrpežljivo odgovarja in pojasnjuje, da jo je tega  naučila mama Marija. Otrokom tudi pokaže, kako se naredi butara.

Sam bolj vlečem na ušesa, kot poslušam, kajti Marta mi je odredila moje delo. Ko dela butare, hoče imeti mir. Zanjo je to, kot je bilo za kanadskega pevca, pesnika in pisatelja Leonarda Cohena sekanje drv, svetostno opravilo. Meni je prepustila pripravo vej in suhljadi ter čiščenje tal okrog tnale, na kateri seka enako dolge dele vej za butare, te skrbno zlaga eno ob drugo na posebej izbrano prožno žico, to nazadnje krepko zategne s pritiskom kolen in butaro poveže. Ostanke namenja za zapolnitev bližnje kotanje, kjer se bodo z leti razgradili in postali hrana rastočim drevesom. Tekmujočim med sabo, kdo bo više, bolj ravno in močneje zrasel.

Mimo pride skupina vrtčevskih otrok. Vzgojiteljici in njune »varovance« povabim, naj si ogledajo izdelavo butar. Takoj so za to. V varni razdalji se razmestijo okrog Marte, ki jim vse lepo počasi razloži. Pozorno poslušajo.

Pomislim, da bi jim še sam kaj povedal. Kaj takšnega, kar jih bo zanimalo. Mogoče moje večerno srečanje s srnjakom na poti k Mlinčkom. Ko se je ustavil kakšnih petnajst, dvajset metrov od mene, me dlje časa gledal, jaz pa njega, nato je počasi elegantno odšel v višji predel gozda. Začudilo me je, kako to, da se me ni nič ustrašil. »Mogoče je bil še mlad in zvedav,« si rečem. Ali pa se je ustavil, ker je čutil, da mu ne bom nič naredil. Živali to vedo, imajo ta senzor v genih, saj drugače ne bi preživele. Zlasti gozdne.

Ko to pripovedujem otrokom, jih vprašam, kakšen je srnjak. Ena od deklic naglas pove: »Ima roge.« Otrokom pokažem, kako je imel ta srnjak še čisto majhne, velike deset do petnajst centimetrov. Skušam jim tudi ponazoriti, kako se oglaša in s tem opozarja srne, da je v bližini nevarnost. Ne čisto dobro. Povem jim, da tudi sicer tukaj zvečer radi prečkajo pot srnjaki in da ga je pred menoj videl že drug sprehajalec, mi je o tem pripovedoval. Kako se je srnjak pasel. Sam sem jih pri tem že velikokrat videl drugje, ko se je začelo mračiti, sem se zakasnil v gozdu.

Čez nekaj dni pride k Mlinčkom druga skupina otrok. Prav tako iz vrtca. »Le kaj bi jim povedal, s čim bi jih razveselil,« premišljam, ko se veselo razpoloženi približujejo Mlinčkom. Imam ravno dovolj časa, da si izmislim zgodbo. Ko se vračajo, povprašam vzgojiteljici, ali lahko otrokom povem kakšno svojo gozdno prigodo. Dovolita mi. Začnem z zgodbo o čarovnici, ki živi više gori v gozdu v kolibi iz lesa, vejevja in mahu. Kako je nekega večera zvabila vanjo fanta iz naše vasi, ki je v mraku zašel in ni znal več najti poti iz gozda. Premamila ga je s svojo lepoto, prijaznostjo in obljubo, da mu bo pokazala, kje bo varno in gotovo prišel domov. Namesto tega ga je začarala. Od tedaj dalje mora vsako noč od polnoči do šestih zjutraj oponašati tisto gozdno žival, ki jo ona izbere. »Sam sem ga slišal, kako to dela, ko sem rano zjutraj nabiral gobe,« zatrdim otrokom.

Povem jim še, da sem tudi sam naletel na tisto čarovnico, ko sem tam, kjer je najbolj temno in najbolj gosto v gozdu, iskal jurčke. Tik pred nevihto, ko je pod Krvavcem že grmelo in se bliskalo. Ne vem, kaj mi je bilo, da jo nisem ubral domov; hotel sem prinesti čisto polno pleteno košaro najlepših jurčkov. Čarovnice sem se silno prestrašil, ona pa me je prepričevala, naj se je nič ne bojim; da mi ne bo ničesar hudega naredila. »Vem, kako imaš rad gozd, hodiš vanj, da si odpočiješ, pa tudi, da najdeš kakšno gobo, nabereš borovnice. Večkrat sem te pri tem skrivaj opazovala. Bilo mi je všeč. Zato ti bom tokrat prizanesla. Če te pa še enkrat vidim tukaj, tedaj gorje ti. Ko boš najbolj trdno spal, bom prišla pote in te odvlekla v svojo kolibo, kjer boš moral delati to, kar začarani fant. Sedaj pa pojdi domov,« me je skoraj nagnala. »In da se mi nikdar več ne prikažeš pred očmi,« mi je še zažugala.

»Ne verjamem,« mi reče največji med fanti iz vrtca. »Tega ni v računalniku!« Fantov odgovor mi vzame sapo in ne vem več, kako bi nadaljeval svojo zgodbo, se izmotal iz kočljivega položaja. »Kako ne verjameš?« mu reče ena izmed vzgojiteljic. »Poglej metlo!« pokaže na metlo v bližini, ki sva jo z Marto prinesla, da bova z njo počistila z drobirjem od vejevja nasmeteno pot. Ena od deklic vzame metlo in urno pokaže, kako na njej jaha čarovnica na Slivnico, kjer imajo čarovnice svoje slovensko prebivališče. Ta, ki živi v suhadolskem gozdu, pa raje sama hodi, se plazi, stika za ljudmi in vsem drugim, kar jo zanima, blizu domačega kraja. Bezlov Peter, najstarejši moški v vasi, mi je povedal, da je bilo to nekdaj najlepše vaško dekle, pa se ji je zmešalo, ko jo je njen fant prevaral z drugim dekletom. Od tedaj živi v samoti, se najraje in najhuje maščuje fantom, ki varajo dekleta. Neusojenemu ženinu se je tako, da je v viharni noči pri Ulčarju zablodil v naraslo Pšato in v njej utonil. »To mu je povedal njegov stari oče Jernej, ki je vedel veliko srhljivih suhadolskih zgodb. Jaz sem jo še dobro odnesel,« rečem otrokom.

»Tole se je pa res zgodilo,« se čez čas znajdem in pri tem pogledam nejevernega Tomaža med vrtčevskimi otroki. »Mi je pripovedovala hčerka od suhadolskega mežnarja in sodarja Anka. Kako je njen oče Ferdinand slišal, da je tukaj blizu, kjer je zelo mokrotno, pogobnil kmet z dvema paroma volov in vozom, prepolnim naloženih drv. »Še vedno je tam notri,« pokažem otrokom v smer, kjer se svetlika voda, rastejo jelše, je najnižji predel gozda. »Pazite, da ne boste zašli v tisto močvirje, ker vas bo kar potegnilo vanj, vam nihče več ne bo mogel pomagati. Sam sem se komaj rešil, ko sem v trdi noči zašel. Hitro sem se oprijel jelšine veje in se z zadnjimi močmi potegnil iz blata, v katerega sem se vse bolj pogrezal,« dodam. Ne čisto prepričan, ali mi bodo verjeli ali ne.

»Kako drugačni so danes otroci, kot smo bili mi nekdaj,« rečem vzgojiteljici, ki je malo zaostala za otroki, ker je pomagala deklici zavezati odvezani čevelj. Da me je posebej začudilo, ko je eden izmed njih omenil, da tega, kar sem jim povedal, ni v računalniku. »Ubogi otroci,« dodam ob misli, kako močno so že tako mladi odvisni od računalnikov, pametnih telefonov in drugih novotarij. Vzgojiteljica mi prikima in reče: »Tudi nas, vzgojiteljice, skrbi. Nimajo čisto nič domišljije.«

»Jaz pa očitno preveč,« se zamislim. Kot da bi bil Ero z onega sveta. Res je sedanji krut do otrok, ki vse bolj postajajo odvisni od sodobnih tehničnih pripomočkov. Zato še toliko odločneje rečem mlademu lepemu dekletu, ki čez nekaj dni pride mimo naju z Marto in vseskozi govori po mobitelu: »Spravi to v žep!« Najraje pa bi ji dejal: »Vrzi to stran!« Debelo me pogleda, ali se mi je zmešalo, nato pa se izgovori, da opravlja dve stvari naenkrat: se sprehaja in pogovarja. »Nov šport,« ji rečem. Ona se samo nasmehne, gre dalje in še naprej govori po mobitelu. Tudi ko se vrača od Mlinčkov. Sam pa hvalim Boga, da sem prost tega. Moj mobitel je lepo spravljen v predalu avtomobila. Če bo kaj nujnega, bom že poklical, kajti v gozdu hočem imeti mir. Kako bom sicer prisluhnil temu, kar mi želi sporočiti. Veliko ljudem nima kaj, ko prinašajo vso vaško in mestno navlako vanj, namesto da bi jo pustili na hišnem pragu. Če že ne tam, vsaj na pragu gozda. Tam se zame začne sveti trenutek. Čas, ko poniknem v gozd, mu prisluhnem, da mi pove, kar mi želi, nato se obogaten z gozdnimi spoznanji vračam domov.

To sem želel povedati tudi drugim sprehajalcem. Tistim, ki so mi prisluhnili. Ostalim, ki so samo brzeli mimo mene, nisem, ker niso utegnili. Kako tudi bi, ko so bili polni samih sebe, namesto da bi se v gozdu izpraznili in prečistili za lepše in dragocenejše stvari. Za to moraš imeti odprte oči in ušesa, predvsem pa glavo in srce. Srečneži, ki to vedo. Tisti, ki ne, jim ni pomoči. Mogoče kdaj to odkrijejo in spoznajo. Da je prav, da se tudi v zeleni katedrali priklonijo Bogu, prisluhnejo bližnjemu, predvsem pa naužijejo tišine. Najprej šepetajoče, nato vse bolj zgovorne in zdravilne, ki  ima za vsakogar svoj lek. Le ponj je treba. Vedeti za pot, da nazadnje dosežeš pravi cilj. Ta je bliže po vrnitvi iz gozda. Bolj prepoznaven, jasen in dosegljiv. Pri meni je že tako. Pri tebi, vas pa …

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič