Težko smo ga že vsi pričakovali. Najbolj otroci. Starši manj, saj bo treba z otroki ven. Pa jim ni bilo treba dvakrat reči, sami so šli. Vzeli sani, kar so imeli, da so se lahko spuščali po bregovih navzdol. Tudi če le nekaj metrov. Sneg je tu, naužijmo se ga, zimskih radosti. Da bi šli na Škletov hrib, ga je še premalo. Hvala tistim staršem, ki so mislili na nas, ko so gradili hiše, nam pustili brežino pred njimi. Kako prav nam pride. Mi jim bomo pa pomagali pri kidanju snega. Vsaj potrudili se bomo. Če ga bomo prepeljali s poti le za nekaj »kamiončkov«, bodo veseli. Mama bo našla skrito čokolado, oče fige, ki bi jih sicer prinesel Miklavž; bo pa kaj drugega. Dajmo, še nekaj lopatk, še nekaj »kamiončkov«! Jutri pa naredimo snežaka! Jutri, ko vremenoslovci obetajo že več centimetrov snega. Prvih pet jih je za poskušnjo, jutri bo šlo zares. Naredili bomo pravo progo za sankanje, skakalnico, tudi malo tekaško progo. Slalom bomo vozili, ko bodo na Škletovem hribu postavili smučarsko vlečnico. Na Gori se poskusili v skokih. Nikdar in nikjer še nismo skočili tako daleč, nam niso pripisali še sto metrov. Edino na Gori jih bodo! Zato: ajd na Goro! Najprej pa poskusimo s skoki na domačemu »kuceljnu«. Vsaj dva tri metre daleč. Če padem na nos, ne bo hudo, na Gori pa bo! Prav tako ne bo hudo, če padem na tekaški progi, ki jo bo spet potegnil Zarnikov France. Teči se bom le naučil. Mi bo prav prišlo, če me bo hotel oči, ker sem bil poreden, potegniti "za nos", mami pa za "ta sladke". Kdo še ve zanje?