Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za torek, 24.04.2018

pretežno oblačno
Zvečer in v prvem delu noči bodo predvsem na severu še nastale plohe in posamezne nevihte. Najnižje jutranje temperature bodo od 8 do 13 °C.
11°C | 23°C
sreda, 23.04.2018
10°C | 28°C
četrtek, 25.04.2018
11°C | 25°C
petek, 26.04.2018
11°C | 24°C
sobota, 27.04.2018
11°C | 22°C
Opozorila
Ponedeljek, 23.4.2018 ob 18h
Dodatnega opozorila ni.
11°C
23°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Sosed sosedu

V dvoje ob Pšati


TURIZEM, GOSPODARSTVO, POSLOVNE, LOKALNE SKUPNOSTI, SOSED SOSEDU, OPOZORILA, VERSKE, ZDRAVJE IN LEPOTA, VSEŽIVLJENJSKO UČENJE, UMETNOST, TEHNIČNA IN DRUGA POMOČ

| |
20.01.2018      8:45
A A

V dvoje ob Pšati


Fotoreportaža iz okolice Suhadol


Pogled nazaj proti Suhadolam in Kamniško-Savinjskim Alpam v ozadju
Pogled nazaj proti Suhadolam in Kamniško-Savinjskim Alpam v ozadju
Deli:


Vremenska napoved je za četrtek, 18. januarja, obetala lep sončen dan. Pravi za daljši sprehod po prejšnjih vlažnih, deževnih in meglenih dnevih, v katerih ti je v čevljih pri hoji po travnikih delalo cmok cmok, nisi vedel, ali naj imaš odprt dežnik ali ne ali pa daš na glavo kapo, oblečeš kolikor toliko nepremočljiv površnik, obuješ planinske ali pohodniške čevlje ali pa kar škornje. Zato sem si omenjenega četrtka ob tako ugodni vremenski napovedi močno zaželel daljšega sprehoda.

Zanj sem se odločil naenkrat. »Šef« Boštjan je rekel: »Jože, seveda, kar pojdi!« Žena Marta je imela že pripravljeno kosilo. Kot vedno odlično, tokrat še posebej izdatno – pasulj. Pojedel sem ga dva krožnika, zalil z nikšićkim pivom, enim najboljših iz bivše »juge, sedaj samostojne države Črne gore (poleti se mi na morju bolj prileže ožujsko), si tako telesno »okrepljen« oprtal pohodniški nahrbtnik, vzel svojega nikona, pa »pot pod noge«.

Pri sosedu Albinu Zarniku sem na hitro pogledal na uro na hišnem prizidku. Kazala je 13.45. »Šlo bo,« sem si dejal. Za daljši načrtovani sprehod v okolici Suhadol. Najprej sem pozdravil sv. Klemena, zavetnika naše podružnične cerkve (rajni komendski župnik Nikolaj Pavlič je razmišljal, da bi bila lahko župnijska, če bi Suhadolam pridružili Žeje in Topole, vendar kaj ko danes primanjkuje duhovnikov, cerkev je pa dovolj prostorna za manjšo župnijsko cerkev ter v celoti lepo obnovljena in urejena, kar je zasluga sedanjih cerkvenih ključarjev Ferdinanda Laha in Igorja Jenka ter prejšnjih Petra Laha in Stanka Globočnika); nato sem se ustavil pred Povudnikovo kapelico Srca Jezusovega (potrebno bi jo bilo vnovič malce obnoviti, zakrpati razpoke), potem sem jo mahnil proti Slevcu.

Najprej sem se zadržal pri čebelnjaku Marka Kublja, ki ima odličen med, a kaj ko ga ima tako malo. Verjeli ali ne, čebelice so že letale iz panjev. Kaj takega, nisem mogel verjeti? Sredi januarja? Nisem si mogel, da ne bi pred svetovnim dnevom čebel, ki bo 20. maja na Breznici (slovenski čebelarji so bili pobudniki tega dneva) zapel pesmi o čebelarju, ki jo tako rad poje moj sosed odlični pevec Brane Vogrinec, ki z vsem žarom prepeva v komendskem mešanem upokojenskem pevskem zboru.

Gore so se bleščale kot nevesta v beli poročni obleki (teh je danes vse manj, kot tudi še nedolžnih nevest), Suhadole kot prijazna med seboj trdno sklenjena vasica (nekatere hiše po obliki ne sodijo vanjo), pot v Slevec kot vedno vabeča iztočnica za oddih, sprehod v dvoje ali v troje, še več. Meni tokrat ni delala družbe žena Marta ali kakšna prijateljica, kot me je na svetovnem kongresu katoliških časnikarjev v švicarskem Fribourgu preizkušal časnikarski kolega Pakistanec, misleč da imamo Evropejci, potem ko se naše žene »oletijo«, vsaj prijateljice, če že ne ljubice, zato nič čudnega, da si ne le iz političnih ali verskih, marveč še kakšnih drugih razlogov tako želijo v Evropo; marveč moj pogostni drug – štirinožec Kimi.

 

Letnarjevega mlina ni več

 

Pri nekdanjem Letnarjevem mlinu v Slevcu sem se ustavil za nekaj minut, ugotovil, da stavba še bolj propada, o mlinu ni več ne duha ne sluha. Kot tudi ne o lesenem bivaku, ki so si ga mladi lani poleti omislili nekaj metrov od tal v na gosto raslih listavcih v tako imenovani Laguni ob Pšati, kjer se ohlajajo v vročih popoldnevih, popijejo kakšno pivo, kaj prižgejo … Pirnatovega Toneta, junaka skokov v ne ravno globoko reko, nisem srečal, očitno se je tudi on odpovedal vsakodnevnemu kopanju v Pšati. Sem pa Vinka Zarnika, tudi odličnega pevca (Zarniki imajo ta dar v rodu) in njegovo ženo Karlino, ko sta razžagovala in natovarjala les, kolikor ga je še ostalo uporabnega po čiščenju bregov Pšate, ki bodo odslej veliko lepši. Njuna soseda Meta Zarnik je obžalovala, ker so »čistilci« bregov pri svojem hvalevrednem delu deloma »oklestili« in s tem uničili bezgove grme (pred temi se je treba prikloniti zaradi zdravilnega učinka bezgovih cvetov in pozneje jagod), vendar vedno je pri takem opravilu kaj žrtvovano. Meni je zelo všeč, da so ti bregovi sedaj očiščeni, kajti v Pšati je bilo vse mogoče od podrtih smrek, javorov in bukev do vej, kar bi ob poplavah še bolj ogrožalo bližnje Topole. Za las sem še ujel delavce, le da tokrat niso podirali ali razkosavali drevje ob reki, marveč so se ubadali s priprego strojne kompozicije. Priznam, da mi ni bilo čisto jasno, kaj so hoteli, da je bilo zahtevno, sem ujel po besedi »j …« enega izmed njih.

 

Mlinčki so veselo klokotali

 

Po kakšnem kilometru pospešene hoje in srečanju z zakoncema Petrom in Ano Lah (Peter je bil nekdaj zelo prizadeven cerkveni ključar v Suhadolah, za Ano pa so vaščanke že tako menile, da je tretji ključar, toliko je naredila za cerkev) ter nekaj tekačicami v močno oprijetih dresih sem se za kakšno minuto ustavil pri Mlinčkih. V kočici je sedela mladenka, a kaj ko je imela velikega psa, sta si bila s Kimijem takoj navzkriž. Zato si je tudi nisem upal vprašali, ali bi bil primeren naslov moje prihodnje pesniške zbirke V dvoje ob Pšati, najboljšega – Prareka – mi je že odvzel odličen pesnik in prevajalec Tone Rode. Človek je včasih prepozen …

Nagla hoja v breg nad vasjo Bukovica me je razgrela, vendar ne tako, da bi počival na klopci ob stezici, primorala pa me je, da sem slekel športno jakno, saj mi je pot že zagomazel po vretenčastem kanalu hrbtišča. Zaželel sem si vode (še bolj piva), vendar kaj ko je bilo vodno zajetje nad Bukovico zaprto, povrh vsega še zaklenjeno z vrati v visoki mrežasti ograji. Tako se nisem mogel prepričati, ali voda iz tega zajetja v resnici ni posebej dobra za pitje, kakor trdijo nekateri Suhadolci; mogoče iz nevoščljivosti, ker sami nimajo takšnega zajetja?

Mimo skal, kjer sta počivala puščavnik in Peter Pavel Glavar

Dalje sem jo ubiral po spretno speljani stezici nad vasjo, občudoval lepe hiše, posebej veliko leseno hiško tik ob robu gozda (morda jo je naredil naš podžupan tesarski mojster Igor Štebe, ki je res mojster v tem pogledu?), sadovnjak z malce preveč na gosto posajenimi sadnimi drevesi, malo cikcakal po gozdu, da sem našel pravo pot, nato sem se usmeril strmo navzgor nazaj proti Suhadolam. Spotoma so mi pogledi levo uhajali na zasnežene Grintovce in Karavanke, desno pa proti Rašici. Ker mi je bil tudi čas za petami, si nisem ogledal »Belcijanove jame« (tako jo imenujem, ker jo je raziskoval nekdanji Suhadolčan in Gorjan zidarski mojster Boštjan Belcijan), v Suhadolsko jamo, v kateri je France Zarnik iz Suhadol (na televiziji ga je pokazalo, kako vneto navija za naše rokometaše v borbi z Dansko v Varaždinu) našel kapnike, sem pogledal le z vrha; še dobro, da je nekaj vej čeznjo, če bi kdo ponoči slučajno padel vanjo, bi se mogoče lahko še pravočasno prijel za katero od vej. Svet nad prvo jamo je resnično kraški, kot mi je povedal doktor geografije Marko Žerovnik iz Komende, spodaj pa vodnat s potočki, jezerci in studenčki. Za hip sem se ustavil pri skalah, med katerimi je po ljudskem izročilu sedel in jedel puščavnik, pozneje naš slavni Peter Pavel Glavar, kadar je po bližnjici jezdil v Ljubljano.

Žalostinka za posekanimi smrekami


Na vrhu Hoste se nisem mudil kaj dosti, kajti vedno me razžalosti pogled na poslovno-industrijsko cono na kraju, ker so rasle tako lepe smreke, jelše in druga drevesa, žuboreli potočki, sedaj pa se iz ene izmed stavb tik ob gozdu oglaša nekakšno velikansko kladivo (lahko tudi preša, ko stiska ali reže pločevino), ki ga je posebej močno slišati v naši vasi, kadar piha zahodnik. Kaj nam je bilo treba tega, si rečem, ko smo živeli v tako lepem svetu in miru, Komendčani pa, čeprav je prejšnji župan obetal tisoče delovnih mest v coni, le stežka ali pa sploh ne dobijo dela v njej. Večkrat sem se že vprašal, koliko naših občanov je tam zaposlenih, a bi se od obetanega velikega števila verjetno prijel za glavo, so prej Jovoti, Jutte in Hainzi. Pomilujem pa tudi živali, ki nimajo miru, vendar so lovci lepo tiho, veseli, da jim še sploh kaj pride »na nišan«, mi je zaupal eden izmed komendskih. Kakšna srna gotovo.   

 

Molitev pri Lukovem grobu

 

Ustavil sem se na kraju, kjer so zemlji darovali posmrtne ostanke nesrečnega rajnega Luka Zarnika, na kar spominja plošča rojakov Skadovcev (kako lepe smrečice rastejo tam okoli), nato ob zadnji postaji križevega pota Janeza Kerna iz Podboršta, ki zaradi svoje bolezni sam trpi križev pot, nekaj žebljev vanj pa so mu zabili tudi tisti, ki so nasprotovali postavitvi tega pomnika. Pozneje so se umirili, ko so videli, kako lepo in plemenito delo je naredil, prav nič klerikalno ali »kršanarsko«, kot mu je oponesel eden od Skadovcev, potem ko me je videl z njim na njegovem terenskem vozilu. Je enkraten pomnik slovenske zgodovine, nad katerim bi bila ponosna vsaka vas, občina, če bi ga imela!

Res sem že moral pohiteti, kajti bil sem komaj čez polovico poti, sence pa so že stegovale svoje vse daljše jezike po gozdu. Zložna široka sprehajalna pot mi je to omogočala. Spotoma sem srečal starejšega možakarja, ki jo je urno brusil proti vrhu Hoste, se za hip ustavil, pobožal našega Kimija, mi pripomnil, da bi silno rad imel takšnega kužka, a kaj ko se preveč navežeš nanj, moraš zanj skrbeti, hoditi z njim naokrog. »Zato pogladim vsakega kužka, ki mi priteče naproti,« je prijazno pripomnil. S tem me je zelo razveselil, sam sem mu čestital, da je še tako uren in hoden pri precejšnjih letih.

Še malo in že sem bil na Slevskem hribu, se pokrižal pred Križanim na drevesu (pod korpusom so bile sveže rože), pomislil in pomolil za pobožno ženico, ki skrbi za to znamenje, prinaša rože, potem še enkrat pred Križanim prav tako na drevesu nad strmim gozdnim robom nad Topolami. Pred tem sem prekoračil deloma zasute stare rove, pomislil, ali so jih mogoče izkopali topolski partizani, da bi se v primeru spopada z Nemci laže ubranili pred njimi na tako izvrstni in pregledni strateški poziciji, ali pa teritorialci za vajo …? Pokukal sem še na vas pod seboj, proti daljnim goram, si zaželel, da bi na klopci sedela kakšna mladenka (zgolj zaradi krasne fotografije s planinami v ozadju), se spustil po strmi stezi med skalami v dolino, od koder se je lesketala hitro tekoča vodnata Pšata.


Domiselni Topolčani


Ustavil sem se pri vodnem izvirku, baje še iz časov Rimljanov (vode nisem pokusil, ker je v njej polno vejic in drugega drobirja, mogoče je celo pitna?), pomolil k sv. Luciji za zdravje oči pred njej posvečenim lepim znamenjem ter pred skromnimi, a zelo povednimi jaslicami. V sami vasi pa pred zelo lepim starim znamenjem Križanega ob starodavni hiši z imenitnim pročeljem, v središču vasi pred kapelico s Križanim, kjer so v maju šmarnice, nato na cesti ob drzno oblikovanim sadnim drevjem (niso le Francozi mojstri v tem, sem pomislil ob spominu na podobne vrline mojstrov, ki so se poigravali na grajskih vrtovih ob reki Loari), pa ob sodobnejšem drznejšem znamenju s kovinskim korpusom Križanega, pri katerem mi je udaril v oči napis, kako smo grešniki potrebni Božjega odpuščanja naših grehov, moramo zanj prositi. V mislih sem čestital postavljavcu tega še kako potrebnega napisa v zlatih črkah. Čestital sem tudi topolskim gasilcem za njihovo hrabrost in uigranost, zabolelo pa me je (naj to čim prej izbrišejo!), kako se je iz vaščanov ponorčeval nekdo z nizkotno opombo na kraju za odpadke; najprej iz vasi, ko jo je poimenoval Topolje, drugič pa iz moških v tej vasi glede njihove moškosti. Če bi Topolci vedeli, kdo je bil to, in če bi imeli v vasi gostilno, potem je vprašanje, kakšen bi odšel iz nje, sem si mislil in se spomnil na čase fantovskih pretepov. Res sila neokusno, grdo kaj takega napisati o vsega spoštovanja vrednih vaščanov, ki pa jim, žal, ni uspelo ohraniti slovite visoke vetrnice.  

Spomnil sem se tudi, da je ena izmed vaščank napisala zelo dobro knjigo o Topolah, kot jo je o naših Suhadolah naš najpomembnejši še živi rojak pesnik, pisatelj in literarni zgodovinar prof. France Pibernik, ki bi si resnično zaslužil naslov in čast akademika, a kaj ko mu ga zadrteži v Ljubljani ne dajo, ne priznajo njegove ustvarjalne veličine. Mogoče bi začeli zbirati podpise za to ...? Kako že pravijo temu, iniciativa občanov ...?

Lepe jaslice Slavka Grilca

Iz tega grenkega priokusa slovenske nevoščljivosti in topoumnosti me je zbudila podoba lične lesene štirne na desni strani ob poti, nato jaslice, postavljene na vodnjak, mojega nekdanjega sošolca Slavka Grilca, s katerim sva se razšla sredi gimnazijskih let na zahtevni gimnaziji Poljane, kjer je odkril, da mu bo bolje, če bo šef  bencinske črpalke v Mostah, kot pa časnikar, kakor jaz, je očitno poslušal nasvet najinega profesorja Edija Senegačnika. Skorajda sem mu bil malo nevoščljiv, ko sem ga pred dnevi obiskal zaradi njegovih jaslic ob poti iz Poženika na Šenturško Goro, saj že uživa mir upokojitve, jaz pa se še vedno »dajem« z vsakodnevno mukotrpno vožnjo v službo v Ljubljano in nazaj. A kaj, ko se časnikarji nikoli ne umirimo, mi je dejal odgovorni urednik Aplence Andrej Žalar; je celo bolje, da se ne. On se še vedno ni, a je že krepko presegel sedemdeseta leta, bi si zaslužil kakšno občinsko priznanje, a časnikarje po navadi to ne doleti, prej kakšne bodice.

V Suhadole sem se v vračal po prepišni že precej razjedeni asfaltirani cesti v vse močneje pihljajočem zahodniku, spotoma pa ugotavljal, da je res že pozno, saj je sonce že oblizovalo s svojim rdečkastim jezikom zasnežene vrhove gora, Suhadole pa so bile že čisto v senci. Da je bilo res tako (da vas bom prepričal), sem za potrditev še enkrat pritisnil na sprožilec mojega fotoaparata, še prej pa ogovoril krepkega močno kosmatega  psa, ki ga doma kličejo Amor (ali vas to ime na kaj spominja?), ki sta si s Kimijem pogosto v laseh, pravilneje rečeno koži in kožuščkih. Tokrat ga je Amor pustil pri miru. Za slovo je mimo pritekla mlada vaščanka, me prijazno pozdravila (lepo, sem si dejal, da so še vljudna in spoštljiva dekleta), sem jo je še ujel v objektiv svojega nikona s središčem vasi v ozadju. Kakor prej letalo, ki je risalo svojo dolgo belo sled na jasnem nebu.
 
Za konec šilce hruševega žganja

Ker me je že malo mrazilo, sem si doma privoščil šilce odličnega hruševega žganja iz Zasavja, kamor zadnja leta hodiva z Marto nabirat borovnice, spotoma pa pri kmetih kupiva njihove »dobrote«. Res mi je teknil, saj je ura na steni Albinovega prizidka pokazala, da sem hodil vsega skupaj več kot tri ure, a se je splačalo. Zakaj, boste videli tudi iz posnetkov. In nasvet: privoščite si še vi kdaj to pot, jo popišite in fotografirajte kakor jaz. Tudi če je ura že skoraj enajsta zvečer. Dobro, da tega dne naši rokometaši še niso igrali z Danci, sicer ne bi bilo tega zapisa. Mogoče bi bilo res bolje tako, a kaj ko časnikarji, kot je dejal Andrej Žalar, nikdar ne počivamo, pišemo še celo v snu. Žene so tako že navajene, da so vse bolj same ob svojih v ekrane računalnika zagledanih možičkih. Zato svetujejo hčerkam: Poroči kogar koli, samo časnikarja ne!   

 

 

 

     

 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Komenda!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!



Bodite prvi pri oddaji mnenja.

Radio v živo