V letu 2019 bodimo bolj ljubeznivi do svoje žene (moža), otrok, sorodnikov, sosedov, sodelavcev; vseh tistih, do katerih v letu 2018 nismo bili, pa bi morali biti. Posebej do trpečih, bolnih, osamljenih, hudo prizadetih in preizkušenih ljudi. Zares jih imejmo radi! In povrnilo se nam bo v obilni meri. Bodimo ena sama velika razumevajoča, strpna in sočutna človeška družina!

V nedeljo, 30. decembra, je bil praznik Svete družine. Nazareške družine kot vzornice vsem človeškim družinam. Ne kakšne bi morale biti, ampak da naj si prizadevajo za to, da bodo vsaj malo podobne Sveti družini. Torej ne »popolnih družin«, kot je že v uvodu v jutranjo mašo povedal župnik Zdravko, temveč  družin, ki si po vzoru Svete Trojice (Bog Oče, Bog Sin, Bog Sveti Duh), Nebeške družine torej, in Svete družine (Jožef, Marija, Jezus) prizadevajo, da bi bile popolne.

Naš stalni diakon Peter nam je v govoru med mašo izprašal vest, koliko smo v svojih prizadevanjih uspeli, da bi bili vsaj malo podobni Nazareški družini. Se ji »priličili«, bi dejal župnik Zdravko. Zelo poveden glagol – priličiti. Ne le biti podoben nekomu, marveč pridobiti njegov obraz, njegovo podobo, se poistovetiti z njim. Biti njegov drugi »jaz«.

Stalni diakon Peter je najprej ugotavljal, da danes številni poskušajo uničiti družino. To delajo predvsem tisti, ki sami nimajo družine, jim je ta napoti, jim izprašuje vest. Namesto da bi se spremenili, poboljšali, postali bolj Božji, je ravno obrnjeno: poskušajo vse narediti, da bi pri drugih uničili tisto, česar sami nimajo. Predvsem srečo. Zato ne morejo in ne marajo videti srečnih ljudi okrog sebe. Ker jim ne privoščijo sreče. Posledica tega je ne samo to, da pri drugih uničujejo srečo, marveč so sami nesrečni.

Gotovo ste že doživeli kaj takega. Sam sem velikokrat. Tudi pri vernih ljudeh, oz., natančneje povedano, pri ljudeh, ki se imajo za verne, a v resnici niso, kajti če bi bili zares verni, tega ne bi počeli. Zame je to resnično sodelovanje s satanom, kajti če kdo hoče, si prizadeva za to, da bi bili drugi nesrečni, sam pa se naslaja nad tem, je to gotovo »oče laži«. Pri tem žanje velike uspehe. Naj omenim samo en primer. Bili smo v Domu prosvete v Tinjah. Mašo smo imeli v kapeli, ki jo je čudovito mozaično poslikal »papežev slikar« p. Marko Ivan Rupnik. Bil je praznik Svetega Rešnjega telesa. Meni so zaupali branje Pesmi slednice (himne) sv. Tomaža Akvinskega Svetemu Rešnjemu telesu. Enkratnega bogoslužnega besedila za omenjeni praznik, v katerega je največji teolog strnil vse spoštovanje, ljubezen in bližino z Bogom. Po maši so me sodelavci pohvalili, kako lepo in zbrano sem prebral to pesem. Res sem se pri branju v tistem čudovitem sakralnem prostoru zelo potrudil, se tudi sam zbližal, poenotil z Jezusom. Župnik Zdravko bi dejal »priličil«.

Duša mi je še pri zajtrku prepevala od veselja, sem kar žarel od sreče. Zajtrk sem použil pri mizi skupaj z dvema sodelavkama. Očitno nista mogli prenesti, ko sta videli, kako sem srečen, notranje umirjen, trdno povezan z Jezusom. Začeli sta me zbadati, smešiti, se celo norčevati iz mene. Globoko sem bil prizadet, ker česa takšnega nisem pričakoval od njiju. Pozneje sem se vprašal, zakaj sta to naredili. Odgovor se mi je, ker sem bil iskren, kmalu ponudil: nista imeli sreče v svojih družinah. Ker tega ni bilo, pa še česa drugega ne, nista prenesli, da v svoji bližini vidita srečnega človeka. Zato sta šli takoj v napad, sta skušali to srečo uničiti pri meni. Ob pomoči satana. Pa ravno po maši, pri kateri bi morali dobiti moč, da bosta sami srečni, oz. vsaj laže premagovali svoje težave. Deloma sta uspeli, kajti njuno vedenje me je najprej zelo presenetilo, nato pa v resnici prizadelo. Sami pri sebi tega verjetno nista čutili. Mogoče celo zadovoljstvo, ko sta videli, kako se mi je začel kisati obraz. Pri tem gotovo nista niti pomislili, kako ju je satan zlorabil za svoje orodje. Kajti če je v tem pogledu kdo zares uspešen, potem je to gotovo ženska, ki se mu hote ali nehote predaja, sodeluje z njim. Skrajno perverzno početje, a s tem se srečujemo vsak dan. Da so ženske lahko angeli v človeški podobi, lahko pa tudi prave male hudičevke v satanovi preobleki. Tedaj se jih zares boj, stran od njih, beži pred njimi, ker te ne bo nihče tako umazal kot one. To odlično obvladajo. Koliko zakonov so že uničile, ker niso bile poslušne Bogu, marveč so se dale speljati satanu. Zgodba o Evi in Adamu v raju se ponavlja vsak dan, se bo do konca sveta. A pustimo jo danes, bridko, kakršna je, na tako velik praznik, tako lep dan, dan Svete družine, pralika človeške družine. Veselimo se in radujmo, veseli pojmo hvalnico Bogu za dar Svete družine, pa tudi za darove človeške družine. Posebej krščanskih družin, saj česa lepšega ni na svetu kot družina, v kateri se imajo njeni člani radi, si prizadevajo biti dobri drug do drugega, vidijo prej drugega kot sebe, so potrpežljivi, prijazni, strpni …

Takšni kakršni bi morali biti vsi poročeni možje in žene, nas je proti koncu pridige opomnil stalni diakon Peter. Vprašal nas je: Možje, kdaj ste nazadnje poljubili svoje žene, jih pobožali, stisnili k sebi, jim izrazili znamenja nežnosti. Podobno je vprašal tudi žene. Ne kar tako, teoretično, marveč iz lastnega izkustva, saj je sam poročen. Zato smo, tako upam, navzoči možje in žene še bolj resno vzeli te njegove besede. Midva z Marto sva jih. Že v avtu med vožnjo od maše je bil najin pogovor čisto drugačen: poln svetostnega razpoloženja po srečanju z Jezusom, obzirnosti in prijaznosti drug do drugega. Marta mi je še pred zajtrkom ponudila pijačo, ki jo je hranila za posebej slovesne trenutke, sam pa sem jo takoj objel in poljubil. Čutil sem, kako sva si blizu, se spominjal, kot je stalni diakon priporočil, posebej lepih in ganljivih trenutkov, ko sva bila še fant in dekle, tik pred poroko in po njej. Letos bo že štirideseto, odkar sva si pred Bogom prisegla zvestobo drug drugemu, ljubezen v sreči in nesreči, vse tisto, kar je apostol Pavel enkratno izrazil v 13. poglavju Prvega pisma Korinčanom. Česa lepšega, takšne hvalnice ljubezni, še ni zapel nobeden od sinov človeške matere in je verjetno tudi ne bo!

Stalni diakon Peter nas je povabil, da je prav in tudi dobro, da se zakonci večkrat spominjamo teh trenutkov, jih obnavljamo in iz njih živimo. Potem bo naše življenje veliko lepše, naša medsebojna vez veliko trdnejša, bomo veliko laže prenašali, kar se zgrne hudega nad nas in naše družine. Temu se kot grešni ljudje ne moremo izogniti.

Lahko pa se izognemo onemu, glede česar nas je v adventu posvaril naš župnik: praznim pogovorom, dostikrat prepletenih z opravljanjem ali celo obrekovanjem, nevoščljivostjo, zavidanjem, natolcevanjem. Če tako naredimo, potem v nas ostane svetostno razpoloženje svete noči, božiča, praznika Svete družine, silvestrovega, Marije, Božje Matere. Če pa »mlatimo prazno slamo«, se predajamo podpihovanju hudega duha, potem se notranje izpraznimo in v novo leto vstopamo utrujeni, napeti, zlovoljni. Kako naj potem osrečujemo ljudi okrog sebe, predvsem svoje bližnje? Zato je prav, da vsakdo med nami premisli, kakšen je njegov odnos do žene, do otrok, do sorodnikov, do sovaščanov, do sodelavcev, članov društev … Ko bo to ugotovil, bo tudi laže našel pot, sredstva in način, kako se bo ta odnos spremenil, izboljšal, dvignil na višjo duhovno raven obenem pa bo bliže človeku. Z novim letom bo v resnici zaživel na novo. Drugače je vsako leto ista pesem: leto je minilo, a mi v njem nismo naredili nič iz sebe, pa tudi ne zase (v duhovnem oziru), kako bi potem šele za druge. Nemogoče. A stalni diakon Peter nam je jasno dal vedeti, da je mogoče. Je mogoče pri tistem, ki se te dni ustavi ob jaslicah v župnijski cerkvi ali doma in prosi Sveto družino veselja, moči in blagoslova zase, za svoje najbližje in za druge ljudi, s katerimi je posebej povezan. Teh je lahko zelo veliko. Zelo veliko pa tudi milosti, ki ti jih pri Bogu izprosi Sveta družina. Zato: sveti Jožef, varuh družine, sveta Marija, Božja Mati (Bogorodica) in Jezus, pravi Bog in pravi človek, prosite za nas pri Bogu Očetu za mojo družino, za slovenske družine, za vse družine na svetu!