Včasih se vprašam, ali imam sploh kakšnega prijatelja? O tem nisem prepričan, saj me ljudje pogosto kličejo, da bi kaj naredil zanje, kakšno uslugo, kaj napisal o njih in o njihovem delu … Predvsem upokojenci, ker so me izbrali za svojega tiskovnega predstavnika. To rad naredim, saj sem, rad ali nerad, tudi sam upokojenec.

Ob tem čutim, da sem, kot mi je rekla dr. Angelca Žerovnik, »zelo uporaben«. Pa naj bom, si rečem, ko nisem postal duhovnik. Če je to Božja volja, Jezusova. Potem je vse prav.

Kot je tudi prav, kar nam (pogosto čutim, da prav meni), govori v pridigah naš župnik Zdravko, me obhaja Janez Hladnik (ime in priimek sem spremenil, da ne bo kakšne zamere ali spotikanja zoper to), čeprav bi tudi jaz lahko njega, ker imam še iz bogoslovskih časov (od leta 1975) red akolitata; bi me lahko tudi diplomirana teologinja Vida Lah ali laizirani redovnik Matija Remše. Koncilsko in sinodalno prebujeni prof. Jože Faganel bi se zelo strinjal s tem, kot tudi, da me obhajata dva doktorja znanosti, moj nekdanji prefekt v Malem semenišču v Ljubljani Jože Urbanija in spiritual Janez Marolt, oba laizirana duhovnika. Res ne bi imel nič zoper to, saj vse te tri nekdanje duhovnike, kot tudi veliko umetnico Vido Lah, zelo spoštujem in visoko cenim njihovo pisateljsko, teološko-modroslovno, znanstveno in, pri Vidi, umetniško delo. Prav tako vsestransko sila prizadevnega, zanesljivega in požrtvovalnega Janeza Hladnika. A, kot sta nedavno rekla Jože Faganel v Kamniku in sam ljubljanski nadškof Stanislav Zore na Brezjah, smo Slovenci šele »na začetku sinodalne poti«. Jože Faganel celo, da še »nismo niti stopili nanjo«.

Verjetno, verjetno pravim, ker tega ne vem, tudi Komendčani. »Zelo verni ljudje,« mi je v nedeljo, 26. junija, pred vnovično popoldansko potrditvijo posvetitve Presvetemu Srcu Jezusovemu in Marijinemu v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi dejal Bržan Janko Čebulj iz zelo verne in pobožne družine Pažbarjevih. Bržanka, ki je to slišala, se s tem ni strinjala. Tudi sam se ne, če pomislim, kako malo ljudi je bilo pri tej pobožnosti (bal sem se, da nas bo manj kot deset, a nas je bilo nazadnje več), predvsem pa pri jutranji maši. Pozabljam pa na to, kar mi je ostro povedal nekdanji član KP: da je »vera osebna zadeva«. Mea culpa, res pozabljam, sem si pa, ko sem ga skušal »spreobrniti«, iz tega poskusa nekaj zapomnil: da nikdar več ne bom poskušal česa podobnega, če ljudje ne bodo pripravljeni na to. Vnovič sem sklenil, kot že leta 2016 v Paray-le-Monialu, da bom pri ljudeh gledal le na dobro, slabo oziroma tisto, za kar menim, da pri tem ne morem nič narediti, pa prepustil že v jutranji molitvi Srcu Jezusovemu, tako lepo upodobljenemu v kipu na razpotju v Suhadolah, v nedeljo, kdaj tudi med tednom, pa pri maši v župnijski cerkvi.

Po tem sklepu sem pomirjen, čeprav ne miren. Kako naj bi tudi bil pri 33 stopinjah Celzija, ko vse teče z mene, če se sprehodim s Kimijem do Slevca. Tudi sedaj, ko to pišem pri na pol spuščenih naoknicah, zaprtem oknu in odprtih vratih na hodnik. Tudi dopoldne je, a to je bil prijeten občutek, med nabiranjem borovnic v oddaljenem gozdu. Prijeten zaradi tega, ker me je o tem gozdnem sadežu obvestil človek, za katerega bi res lahko rekel, da mi je prijatelj, sicer mi tega ne bi zaupal. Pozneje, ko sem ga srečal v istem gozdu in na istem mestu, sem se mu za to toplo zahvalil. Posvaril sem ga le, ker je bil s prijateljico (vem, da je poročen), naj nabirata v varni oddaljenosti. Predvsem zaradi gozda, ki me je spominjal na tistega v severozahodni Nemčiji, ki so ga domačini poimenovali Teufelsküche (Hudičeva kuhinja) in iz katerega sem kot bogoslovec pri poletnem delu v ženskem samostanu komaj našel pravo pot ven. Če je ne bi …

Da hudič ne počiva, posebej če je v bližini ženska, sem dobro vedel. Še zlasti po prvem letošnjem nabiranju borovnic, ko sem se eni od predstavnic »lepega spola«, vesel, sproščen in resnično dobro razpoložen, preveč zaupal. Ona pa je, v svetem prepričanju, da je to dolžna narediti, šla in vse povedala moji ženi Marti. Na tretjo potenco! Lahko si predstavljate, kako je bilo pri nas doma tisti večer. Skorajda sem že poklical kartuzijane v Pleterje, če imajo še kaj prostora.

Sem pa danes zjutraj znano številko, ki sem jo zaupal tudi Marti. »Pokliči nazaj. To je Humarjeva Marjeta. Verjetno te kliče zaradi kulturnega programa ta petek,« mi je rekla.  

Sprva sem se ustrašil (bil sem še malo omamljen zaradi slabo prespane noči in sanj, o katerih bolje, da ne govorim, zadevale pa so mi v gimnaziji zelo ljubo osebo), da me spet kliče snemalec Janko, kdaj bom napisal scenarij za film o Plečniku, za katerega se meniva že mesece, oziroma kako bo s snemanjem na kulturni večer Pozdrav poletju 1. julija ob 19.45 pri frančiškanih v Kamniku, a ni bil on. Tudi ne katera od »prijateljic«, ker teh nimam (razen tistih, za katere ne vem), saj sem že dolgo in srečno poročen; če pa so mi že prijateljice, potem so mi to v res najbolj plemenitem pomenu besede, kolikor je druga ženska lahko prijateljica poročenemu moškemu. Ko oba dobro vesta, do kam smeta že v besedah, kaj šele v dejanju. Zatrdno pa lahko rečem, da je nekaj čudovitega imeti prijateljico, kateri se lahko popolnoma zaupaš; celo bolj kot ženi. A le v svetopisemskem pomenu besede. Zato se ne strinjam s tistimi, ki takoj vidijo greh, posebej še, če ima župnik mlado gospodinjo, ne vedo pa, kako zelo mu ta lahko pomaga. Res pa je bolje, da ne nosi tako kratkih kril in da ni tako mlada, kot sem videl pri duhovniku rojaku, ki je nazadnje prav zaradi nje škofa prosil za premestitev.

»Pamet v roke!« bi rekel moj oče. Ali pa si opaši kanglico in pri 33 stopinjah Celzija nabiraj borovnice, kot sem jih ta dan, ko mi je »dobri človek« (ne iz Sečuana, marveč iz komendske občine) zaupal, kje so še. Pot do njih pa je bila takšna, da vam jo odsvetujem, razen če imate terenca, po možnosti lado, in se vam ta ne smili. Marta je vsake toliko časa rekla: »Ustavi! Ne več naprej!« A sem rinil, ker mi tudi ni drugega kazalo, ko sem si izbral težjo pot. »Lepšo pot,« sem prebral nedavno. V Gospodu. Ta mi je bila tudi blagoslovljena, ker sva z Marto v kratkem času nabrala veliko borovnic. Predvsem pa sem bil vesel zaradi nje, saj si je zaželela spet nabirati ta gozdni sadež.

Nisem imel izgovora, ker sem Janku že odposlal scenarij za film o Plečniku, mi gospa Nina iz Tiskarne Element še ni poslala v pregled brošur ob 20-letnici MePZ DU Komenda in Folklorne skupine Komenda; pisanje pesmi pa v takšni vročini tako odpade. Razen če bi popil kozarec ali dva odličnega terana iz Dutovelj, ki mi ga je pred dnevi pripeljal prav snemalec Janko. Potem bi lahko rekel z rajnim župnikom Viktorijanom Demšarjem: Klin se s klinom zbija! Ali, kot je vedel on: Kitajci poleti pijejo čaj. Mi, pametni Slovenci, pa ledeno mrzlo pivo. Čudil sem se sosedu Branetu, ko je v gostilni »pri Marinšku« v Naklem, ko smo se vračali s pevske revije v Tržiču, naročil pivo »sobne temperature«. Ker, če bi pil ledenomrzlo, »mi zmeša prebavo«, je rekel. Bo že držalo. Posebej po tem, ko sem ravno včeraj prebral, kako zdravo je pivo za črevesje. Eno, seveda, ne pa pet ali več, kot jih steče pri kom po grlu en večer »pri Balafiji«. Kljub temu sem se mu sinoči odpovedal. »Kaj pa že moraš narediti za Jezusa,« sem si dejal. Kot je zelo žejnemu pripravniku za duhovništvo svetoval italijanski frančiškan: »Pomisli na Jezusa, kako je bil on žejen na križu!« Kdaj pomislim tudi sam. In nisem več tako žejen.

Pomislil sem tudi ob srečanju pri nabiranju borovnic s slikarjem iz Mengša, s katerim sem se na vrhu Debelega hriba zapletel v iskriv pogovor o ustvarjanju. Bil je celo tako ljubezniv, da mi je pokazal, kaj je poslal na likovno razstavo v Pariz in za to dobil prvo nagrado. Videospot, s katerim je zgolj v desetih sekundah pokazal, kakšen je odnos med Putinom in Zelenskim. Kar zmrazilo me je, tako dobro je to ponazoril. Pokazal mi je še posnetek slike, ki jo je prav tako poslal v Pariz na razstavo, ker so tam to želeli. Zelo zapletene slike, prej teološko-filozofsko-ekološko in še kaj drugega, predstavitev stiske sodobnega človeka. »Da to naslikaš, moraš biti res dober umetnik,« se mu dejal. Zase pa sem obdržal mnenje, da škoda, da se ni pri tem navdihnil pri kakšnem katoliškem  teologu ali svetopisemskem pisatelju, marveč pri oporečnem teologu Jakobu Lorberju. Povedal sem mu, da vem zanj, a mi popolnoma zadošča Sveto pismo. Ženi sem nedavno rekel, da bi lahko zavrgel vse knjige, le Sveto pismo bi ohranil. Ker je »v njem vse«, kot je govoril župnik Demšar. Vedno bolj spoznavam, da res čisto vse: od »vknjižene Božje modrosti«, kakor nam je govoril profesor »knjige knjig« dr. France Rozman med predavanji na Teološki fakulteti, smo se teže ali laže »srečevali« z njegovimi stotinami strani napisanih skript, do literarne mojstrovine. Kako naj drugače presojam izjemno Visoko pesem!? Izreden slavospev ženski. Posebej Judinji, ki so tako vedno veljale za lepotice, sem jih sam kot takšne občudoval v Sveti deželi. Lepšega, kot ženske, Bog ni ustvaril, sva po ogledu kakšne razstave pomodrovala z rajnim tehničnim urednikom Družine slikarjem Tonetom Seifertom. Seveda, zgolj v estetskem pomenu besede. Tone je to tudi naslikal. Za akt ne vem, čeprav so si nekatere celo zelo »pobožne« ženske to želele (ženske želje so res nekaj posebnega, jim moški nikdar ne pridemo do konca), vem pa za krasno upodobitev slovenske matere. Kaj lepšega, četudi že vso v gubah, a v teh iz ljubezni. Matere, ki se je vsa razdala otrokom. Ljubeče do konca.

Tudi borovci so lepi, jih gledam med nabiranjem borovnic. Pa praproti, da nama z Marto ni vroče. Prav tako bolj ali manj debele borovnice, ki jih trgava z visokih grmov. Izjemen dar narave. Sila sočen, lep in zdrav, da se ne morem premagati, da si ne bi kdaj pa kdaj dal kakšno v usta, ugriznil vanjo, da jo okusim, potem pa počasi pojedel. Prav obredno.

Zato sem letos večinoma borovnice nabiral sam. Še posebej po izkušnji s preveliko zaupljivostjo do ženske. Očitno, tega se ne spominjam več dobro, se mi tistega dne Sveto pismo ni odprlo pri modrem Sirahu, ki bi me še pravočasno posvaril. Zato pa me je v marsičem prof. Jože Faganel. Človek brez dlake na jeziku, ki ga, ko sem mu ga omenil, zelo spoštuje tudi nadškof Zore. Da, kot piše v Svetem pismu že na začetku, »človeku ni dobro samemu biti«. Zato je Bog Adama obdaril z Evo. Mene pa je z opozorilom, da je med nabiranjem borovnic bolje biti sam, saj je to najlepša priložnost, da premisliš o sebi in o drugih in o svoji poti naprej. Gozd je kot nalašč za to. Pa tudi, da potem kaj napišeš, naslikaš, si zapoješ, kot mi je svetoval cerkveni ključar Ferdinand, se »pogovarjaš« s pticami, pogleduješ ob visokih borovcih v nebo, po legi Sonca sklepaš, koliko je ura, celo uganeš. Napišeš, kar ti veli srce, ne zgolj razum, kot je o svojih spominih Vse je dar pri predstavitvi povedal moj nekdanji sijajni profesor dr. Franc Rode. Težko jih že pričakujem, sem kar razočaran, ker sem šele drugi v vrsti v knjižnici. Prvi je dobro, da si pri ženski (ženi), v cerkvi (ne v prvi vrsti, čeprav sem za časa covida-19 iz varnostnih razlogov sedal tudi v prvo klop, ker bi ljudje potem lahko kaj napačno sklepali), zjutraj pri nabiranju borovnic ali gob, da me ne prehitita vaščana Venčeslav in Karolina (pravkar mi je rekla, ko sem jo vprašal, kje nabirata borovnice, ko jih cele dneve ne vidim, da "v gmajni"!), enkrat na mesec pri spovedi, kot nam je svetoval misijonar p. Peter Vrabec. Da si vrabec za Gospoda, vendar, kot dobro veš, prej polž. A, po Rodetovo, se je kdaj treba tudi izpostaviti, tvegati, biti pogumen, pripravljen iti tudi na Karavanke, če bo to velel klic domovine, ne pa cagav. »Cagav fant ni še nikoli pri punci spal,« je skupini razumnikov dejal najstarejši med njimi. Modra beseda, vredna upoštevanja pri poročenih možeh, ko legajo k ženam, a neprimerljiva s svetopisemsko, spoznavam. Bog ve, kje se mi bo odprlo danes, ker zjutraj nisem utegnil pogledati vanj, je šlo vse prehitro, kot gre marsikaj v življenju.

Nabiranje borovnic je tudi priložnost, da razmislim o tem, obenem pa, da kaj napišem ob tem, kot je to zaželel slikar iz Mengša, s katerim bi se še rad srečal. Ne da bi ga prepričeval, naj raje bere Sveto pismo, kot pa Jakoba Lorberja (tudi enemu izmed naših razumnikov je zmešal glavo), marveč kot umetnika, najprej pa človeka, ki se mi je zaupal. Ob takšnem človeku ne smeš mimo, saj je sam Božji Sin želel, da se srečam z njim. Obljubil sem mu, da bom molil zanj, kar sem tudi naredil. Kot bom tudi ta večer za vse, ki sem jih danes srečal, jih omenjam v tem pisanju. Posebej za dobrotnika, ki mi je povedal, kje so borovnice, ter za kardinala Rodeta, pogumnega pisca spominov.

Tako sem pisal tudi svoje, čeprav se še zdaleč ne morem primerjati z njim, pa tudi te vrstice. Če bodo komu pomagale, da bo laže živel in spal, naj mu v tem vročem dnevu in noči. Zdravilna voda iz »ta žegnanega studenca« pri Mlinčkih očitno je gospe iz Most. Včeraj se mi je zahvalila zanjo, mi povedala, da ravno to popoldne pelje tja prijatelje. »No, pa sem le naredil nekaj dobrega!« se razveselim. Upam, da bom tudi s tem pisanjem. Čisto drugače, kot sem si na začetku zamislil, a, kot je ugotavljala mati Terezija: Bog prepoznava dober namen tudi po krivih črtah. Če je že velikega Slovenca, kardinala dr. Franca Rodeta, ki si je upal s svojimi spomini vnovič dregniti v slovensko osje gnezdo, naj tudi malega človečka. Mene, ubogega, ki bi se moral bolj zavedati, da nosim ime velikega apostola in oznanjevalca. Še nocoj ga bom prosil za to. Hvaležen za sijajen zapis v novomašni številki Družine o spreobrnjencu Miru Mariniču, župniku v Spodnji Idriji. »To pa je nekaj,« si rečem. »Kaj nekaj, res veliko!« K temu duhovniku moram kdaj iti na pogovor, sklenem. Še bolje: k spovedi. Hvala mu že vnaprej! Zadnjo spoved pri njem sem, ko je v Spodnji Idriji gostoval avstrijski karizmatik dr. Gottfried Prenner, pozabil. Nisem pa, kako me je strašno zeblo tisto popoldne in tisti predzimski večer, nazadnje pa sem dobil toliko moči, da me ni nič zeblo vso zimo. Ker me je Gospod "grel". Naj tudi vas!

Jožef Pavlič

(Fotografije so simbolnega značaja.)