Prvi razlog za prijavo je bila želja, da bi se izpopolnil v pisanju, drugi pa, da bi zvedel, kakšna so danes merila za dober članek.
Že pred delavnico prek aplikacije ZOOM sem imel dober občutek in ta me ni prevaral. Predavateljica Helena nam je tehtno, slikovito in jedrnato povedala, kako naj napišemo dober članek za tisto javno občilo, pri katerem sodelujemo kot časnikarji. Čeprav pišem že dolgo, priznam, da na marsikaj nisem bil dovolj pozoren, sem spregledal, naredil po svoje. Tokrat nam je bilo, pišočim, postavljeno zrcalo pred oči. Da se ne bi samo gledali vanj, ugotavljali, kaj delamo dobro in česa ne, se čehljali za ušesi, nam je predavateljica na koncu dala na voljo deset do petnajst minut za čim bolje zajet naslov prispevka in vsaj nekaj povedi. Nato nas je povabila, naj preberemo napisano, ona pa je povedala, kaj je dobro, opozorila pa tudi na tisto, kar bi bilo treba spremeniti in izboljšati.
Med povabljenimi k besedi sem bil tudi sam. Napisal sem prispevek z žgočo temo: Zmanjkalo ji bo drv. Najprej sem nameraval pisati o ogroženih živalih, sem že začel, nato pa mi je pomisel na to, kar sem videl danes na sprehodu, navdihnila novo misel. Zgodbo o siromašni vaščanki, ki mi je pred dnevi potožila, kako ji je začelo primanjkovati drv v drvarnici, meni pa jih bo tudi kmalu. V gozdu sem videl za posek zaznamovane bukve. Vprašal sem se, kaj naj naredim: Ali poskrbim zanjo ali zase? Hitro sem našel odgovor. Kakšnega bi vi?
Predavateljica je večinoma pohvalila na hitro napisane članke. Bolje rečeno osnutke člankov, saj česa več od nas ni zahtevala. Vsi pa smo videli, kaj je potrebno za dober članek, in kako je pisanje zahtevna, včasih tudi nehvaležna naloga. Zato je najbolje, da kar primemo za pero (se usedemo za računalnik) in napišemo prispevek za krajevni list. Vsaj »za pokušino«. Če bomo pisali za spletno stran MojaObčina.si – Komenda lahko prosimo za nasvet prijazno gospo Tamaro, če pa za naš občinski list Aplenco, pa odgovorno urednico gospo Špelo. Obe nam bosta radi pomagali, sta tudi strokovno usposobljeni za to. A treba je narediti prvi korak: imeti prispevek v glavi, vedeti, kaj želimo povedati z njim, kaj pohvaliti, na kaj opozoriti. Vsaj zasnovo prispevka. Do tega, da bo na papirju, pa tudi objavljen, je včasih in za marsikoga dolga in naporna pot. Predvidoma bi večina na njej, če bi se lotila pisanja, kmalu odnehala in šla raje k »Megi« na kavo in borovničke. Podobno, kot mi je rekel naključni pastir na Veliki planini: Tisto - skupina odraslih zakoncev - ni bilo zame. Da bi kaj povedal ... Ne, to pa ne! Tole je zame, je pokazal na planšarski svet okrog sebe. Tukaj sem svoboden! Pa še žena me ne rihta! Krave se mirno pasejo, treba jih je le pomolzti, doma pa ...
Hvala lepa zavodu Nefiks za spletno delavnico o pisanju člankov, izvrstni predavateljici gospe Heleni in "časnikarskim kolegom" za oglašanje. Hvala za opozorilo, da je za dober članek potrebno dobro znanje slovnice, zanimiva in zgovorna fotografija, omenjen avtor fotografije, žgoča, privlačno in jedrnato napisana vsebina, poudarki, izjave navzočih … Še bo treba v šolo! Časnikarska je med najtežjimi. A tudi najlepšimi, kajti kaj je lepšega kot srečevati se z ljudmi, se iskreno pogovoriti z njimi in o njih napisati kaj lepega in dobrega, jih dajati drugim za zgled, pri samem sebi pa imeti za spodbudo za prihodnje delo – pisanje! V naši občini je veliko ljudi, o katerih velja pisati, so vredni tega. Zaradi njihovih del. Pišimo o njih! Najprej pa jim prisluhnimo. Veliko nam bodo povedali, če bomo potrkali na njihova vrata, srca in spomin.
Jožef Pavlič
Fotografije: Blaž Lipuš
(Fotografije so simbolične.)
