Z rajnim prof. dr. Janezom Maroltom iz Nožic (župnija Homec), ki je umrl 28. junija, pokopali smo ga 3. julija na homškem pokopališču pod župnijsko in romarsko cerkvijo Marijinega rojstva vrh homškega osamelca, sem se prvič srečal kot dijak Poljanske gimnazije in gojenec Malega semenišča na Trubarjevi 80 v Ljubljani. Mi smo rekli: »pri Šempetru«.

Pri njem sem si najbolj zapomnil njegov šegavi pogled in hudomušni nasmeh ter kako nas je v časih, ko se to ni smelo, navduševal za tedaj prepovedanega, danes pa občudovanega in za enega največjih slovenskih poetov priznanega pesnika Franceta Balantiča. Še sedaj ga vidim, kako drži v rokah drobno malo knjižico Balantičevih pesmi, nam jih recitira. Bili smo še premladi in premalo izobraženi, da bi jih dobro in prav razumeli. Gospa dr. Vera, Janezova žena, mi je dan po pogrebu zaupala, da sta z možem pogosto v Kamniku obiskovala in se pogovarjala s pesnikovimi najožjimi sorodniki.

Da dobro piše, sem videl že ob njegovih objavah v semeniškem glasilu. V eni izmed pesmi me je presenetil, ko je primerjal vzpon na goro z osvojitvijo ženske. Iz velikega spoštovanja do njega tega stiha ne bom zapisal, sem si ga pa za vedno zapomnil. Ob njem sem zaslutil, da ni bil ravnodušen do ženske, kar se je izkazalo pozneje, ko se je nekaj let po dosegu laizacije poročil in si ustvaril družino. Zanj je bilo zelo pomembno, da je v Vatikanu vse uredil, kot je treba, preden je zapustil duhovniške vrste, je iz Rima dobil odpustni dokument. Tako se je lahko nekaj let zatem mirne vesti poročil, si ustvaril družino z ženo prof. dr. Vero, hčerama Tino in Niko ter sinom Tomažem, se posvetil študiju zgodovine in literature, doktoratu, predavateljskemu, uredniškemu, pisateljskemu in drugemu delu. Nadvse uspešno! Ker je bil silno brihten, pa tudi garač, doma v literaturi in zgodovinski znanosti, je obvladal klasične jezike in še veliko drugega. 

Moja žena Marta pa se dobro spominja, da je bil Janez leta 1966 ceremonier na novi maši njenega sorodnika Andreja Zarnika, ki je kot duhovnik misijonar pozneje deloval v Argentini in v Venezueli, kjer je umrl v prometni nesreči. Ve povedati, da je bilo na pogostitvi v Suhadolah zelo živahno in veselo, h čemur je prispeval tudi hudomušni in brihtni ceremonier Janez.

Janez Marolt je že kot šempetrski kaplan kazal veliko nadarjenost in navdušenje za nadaljnje študije, posebej za cerkveno zgodovino in književnost. To so potrjevale številne knjige v njegovi sobi v župnišču, kamor sem se kdaj zatekel k njemu na pogovor in po nasvet. Govoril mi je, da namerava doktorirati, kar je pozneje tudi dosegel. 

Najbolj od vsega pa sem si zapomnil, da je telesno obračunal z vojakom, ki ga je med služenjem vojaškega roka v Štipu v Makedoniji, kamor so, malo za šalo malo zares, iz Slovenije, kot je v pogrebnem nagovoru omenila njegova hčerka dr. Tina Bregant, pošiljali »lopove in popove«, poslal »v p. m.«. Janez »pop« še ni bil, oblasti pa so po obveščevalcih vedele, da je bil na gimnaziji v Pazinu, kamor so tedaj pošiljali slovenske fante, ki so nameravali postati duhovniki. Janez je moral pred vojaško sodišče, ki je razsodilo njemu v prid. Lahko si predstavljamo, kako so ga pozneje vsi vojaki in oficirji spoštovali, si ni nihče več drznil psovati njegove matere. Uporabiti besednjak do življenjskega in svetega nespoštljivih prenekaterih »jugosov«.

Janez Marolt je tudi nas, malosemeniščnike, poleg prefekta Janeza Riharja in poznejšega prefekta Jožeta Urbanije, ki je tudi zapustil duhovniški poklic (tudi on je kot Janez doktoriral; na pogrebu je bil zelo ganjen ob odhodu v večnost dragega mu prijatelja), navduševal za hojo v gore. Številni smo mu prisluhnili in sledili.

Sam sem se pozneje z Janezom srečeval na Homcu, ko so bile tam prireditve Kulturnega društva Jožeta Gostiča. Pri predstavitvi monografije o prvaku zagrebške opere, pri kateri je tudi sodeloval, pri mašah ob pomembnih cerkvenih dogodkih in slovesnostih na Homcu, kamor Komendčani radi romamo, pa tudi v njegovih rojstnih Nožicah. Njegov sosed je bil namreč moj bratranec Tone Pavlič, predsednik PGD Homec, ki je bil z drugimi homškimi gasilci tudi na pogrebu, je tudi študiral teologijo. Vedno, kadar sem ga obiskal, je naletela beseda na soseda Janeza. Oba sva ga občudovala. Tone me je sproti seznanjal, kaj je Janez pomembnega naredil za domačo KS, vas Nožice, kaj je napisal, kaj snuje …

Močno pa me je pred leti presenetilo, ko sem Janeza videl, kako si prizadeva ob dveh opornicah priti do cerkve Marijinega rojstva na Homcu. V pogovoru z njim in njegovo ženo zdravnico Vero sem odkril, kako hudo je bolan in kaj vse je že prestal, koliko zahtevnih operacij. A vse je prenašal s kančkom ironije: »Imam dve zdravnici, bosta že poskrbeli zame.« Mislil je na ženo Vero, nekdanjo profesorico patologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani, in hčerko Tino, ugledno in večkrat nagrajeno zdravnico in znanstvenico.

Da trpi, predvsem pa potrpi, smo videli udeleženci kulturnih večerov Društva sv. Jakob Kamnik v frančiškanski dvorani in že prej v samostanu, kamor je rad prihajal, dokler je še mogel, z ženo Vero. Kako je dotrpel za srečanje z Bogom, ve le on sam. Je pa potrpel tudi pri ljudeh, je mirno prenesel, ko je ugledni strokovnjak za cerkveno glasbo pri predstavitvi knjige o velikem Homčanu in Slovencu, opernem pevcu Jožetu Gostiču, prvaku zagrebške Opere, namesto o njem govoril, kako bi bilo treba pisati tudi o nekem drugem, veliko manj znanem človeku, organistu ... Vse dobro in prav, sem si mislil, že hotel dvigniti roko in povzdigniti glas, a sem si dejal, če dr. Janez Marolt to mirno prenaša, se le hudomušno nasmiha, se moram tudi jaz zadržati. In sem se, se iz tega marsikaj naučil, kaj in kako moram o kom govoriti. Predvsem spoštljivo. 

Naj mu bo Najvišji, kateremu je Janez namenil zadnje besede na spominskem posvetilu, nam vsem pa povabilu in opozorilu k življenju v ljubezni (LJUBEZNI), usmiljeni sodnik in dobrotljivi plačnik za vse dobro, kar je naredil v življenju!

Za njim bo ostala praznina, ker ga ne bo več, hkrati pa polnina doseženega in za vedno zapisanega v znanstvenih, publicističnih in drugih delih in knjigah. Zlasti pri izjemni knjigi Pod homškim hribom, ki jo je tudi uredil. Večletnem zelo zahtevnem delu, za katerega so mu Homčani še posebej hvaležni.

Kako so (smo) ga imeli radi, kako velik prijatelj nam je bil, najbolje izpričujejo besede mladih, ki so ga klicali kar »striček Janez«. Zelo človeško, hkrati pa po božje, kajti striček je lahko nekomu le nekdo, ki ga ima zares rad. Janez je bil v resnici takšen kot duhovnik, profesor, spremljevalec na romarskih in drugih poteh. Kako rad je imel domače, pa so pri poslednjem zemeljskem slovesu najzgovorneje potrjevale besede hčerke Tine.

P. S.: Včeraj, ko sem šel s Kimijem na sprehod do Slevca, sem pogledal proti cerkvi na Homcu. Nenadoma je zažarela v zahajajočem soncu. Postalo mi je toplo pri srcu. Ob spominu na komajda dobro pokopanega dr. Janeza Marolta sem se spomnil tudi tam pokopanega prijatelja Romana Štebeta, nekdanjega župnika v Stranjah, tudi laiziranega duhovnika. Pomolil sem za oba. Naj počivata v miru na tako lepem in blagoslovljenem kraju, kot tudi drugi tam pokopani homški župljani! Pod Marijinim varstvom. Lepšega kraja si za poslednji zemeljski počitek skorajda ni mogoče želeti. Še vedno na zemlji, a že z dotikom neba.

Jožef Pavlič