Učitelji in učenci Orientacijskega krožka na OŠ Komenda Moste se vestno pripravljajo na nove preizkušnje in tekmovanja. Sprehajalcev do Mlinčkov je kljub zimi in mrazu razmeroma veliko. Tudi psi uživajo na sprehodu; kakšnega je treba trdo in močno držati na povodcu. Zima še ni pokazala zobe kot pri severnih sosedih. Kmetje bi lahko grabili listje za nastilj živalim, tako je suho.
Četrtek, 3. januarja. Brije okrog ušes, da je kaj. Napoved vremenoslovcev: močan veter, zlasti na severovzhodu Slovenije. Svarilo: bodite pozorni! Meni se ni treba biti, moram pa se toplo obleči. Več plasti oblačil, kot je vedel norveški polarni raziskovalec Fridtjof Nansen. In zato preživel Arktiko.
Hitreje stopim do Pšate, prvih jelš, ki vsaj malo zadržijo kamniško-savinjski fen. Jelše se premikajo le zgoraj, stikajo glave, kot da bi se hotele pogovoriti, si imajo toliko povedati po novem letu. Kaj vse so videle v svojem podnožju te dni, od petarderjev do lovca na srne; neučakani ljubimec ni mogel počakati niti toliko, da bi z dekletom prišla čez most v gozd do romantične lesene hiške pri Mlinčkih, kjer, ko pogledaš na zapisano nadmorsko višino, misliš da si na Krvavcu, ne pa več kot tisoč metrov nižje. Bog ve koliko parov se je tukaj že ljubilo, sklenilo, da se bo poročilo, vsaj civilno, če že ne cerkveno, pomislim, ko grem mimo. Koliko od teh parov se je sploh poročilo? Hiška in pogovor v njej med zaljubljencema vabi tudi k temu premisleku.
Svarilo na drevesu pri mostu, naj lastniki psov le-te privežejo na povodec, je še pritrjeno, se dobro vidi pes, kako drži mlado srnico v gobcu, mu visi v dveh koncih navzdol. Grozljivo! Pa tako ljubka žival, tako lep pes, a takšen morilec, pravi klavec, če ne bi bil dresiran!
Osnovnošolci se pripodijo za mano. Pa ja nimajo že prvi dan pouka v letu 2019 za telovadbo tek do Mlinčkov, pomislim. Za mostom čez Pšato avtomobil, potem še dva sredi gozda, kjer vodi pot do lovske čuvajnice. Tam stoji mlada ženska in gleda v papir, kjer je vse rdeče popisano. Skoraj bi že stopil do nje in jo povprašal, ali gleda gozdne parcele zaradi odkupa od lastnikov, bo mogoče šla tukaj sodobna avtomobilska cesta Želodnik-Vodice, kar je imel v mislih prejšnji komendski podžupan Mirko Kepic, a so ga ekološko bolj ozaveščeni občani še pravočasno prepričali, naj popusti zaradi nabiralcev borovnic, gob in zdravilnih zelišč. Premagam se, saj je nevarno pa tudi vprašljivo ogovarjati mlado žensko, posebej če je sama v gozdu, si lahko misli marsikaj, nekaj čisto drugega kot tisto, kar si jo vprašal. »Saj DARS tako nima denarja za sodobno avtomobilsko cesto,« si rečem. Povrh vsega je trasa nove hitre povezovalne ceste že začrtana, parcele odkupljene, v novem mandatu komendskega župana Stanislava Poglajna se bo glede ceste komaj kaj premaknilo, bodo začeli šele s pripravljalnimi deli, je povedal g. župan. Kako bo v resnici, je težko reči, saj ekonomisti napovedujejo »ohlajanje gospodarstva«.
Pot k Mlinčkom je trda kot beton, a suha, veter je vse posušil in pobril. Na njej je le nekaj suhih vej in vejic, odpadlih z dreves. Eno brcnem s poti, da se ne bi kdo spotaknil ob njej. Kmalu sem pod Hosto, kjer globoko zadiham med smrekami in jelkami. Najlepši del gozda. Saj je cerkven, za Cerkev mora biti vse najlepše in najboljše. Za Jezusa, se popravim. Kot je dejal arhitekt Jože Plečnik, ki je nekdanjemu komendskemu župniku, velikemu raziskovalcu Petra Pavla Glavarja Viktorijanu Demšarju, zastonj zasnoval kovinski tabernakelj za komendsko župnijsko cerkev, je bil kar užaljen, ko ga je župnik Demšar vprašal, koliko bo stalo. Kdo pa ti danes kaj naredi zastonj? se vprašam. O ja, mi je že, se hitro spomnim. Slikar in restavrator Albin Škrjanec me je prav na silvestrovo dopoldne presenetil s krasno oljnato sliko planin. »Hotel sem ti jo podariti še pred novim letom,« mi pove, ko mu odprem vrata. Takšna darila mi največ pomenijo. Od domačih umetnikov, mojstrov. Takoj sem jo obesil nad delovno mizo, da se mi bodo, kot je dejal prejšnji komendski župan Tomaž Drolec, velik ljubitelj planin, oči odpočile na njej. Že dolgo ga nisem videl, zaželim mu, da bi popolnoma okreval po hudi bolezni, bom za to namenil desetko rožnega venca.
Ugotovim, da se cerkveni gozd lepo obrašča po viharju pred leti. Vedno, kadar grem mimo, se razveselim, ko se spomnim, da sem tudi sam pomagal suhadolskemu cerkvenemu ključarju Nandetu Lahu pogozditi ta del gozda. Pa sosed Franc Štefančič, vedno za pomoč pripravljeni France Zarnik (Jožov), skavti in drugi prostovoljci. Kako so nam takrat teknile Arvajeve klobase, ki ji je spekla Nandetova žena Vida! Zalite z Lisjakovim vinom iz župnije Dornberk. Malo ga bo treba očistiti, pa bo, hitro vidim. Kako naglo rastejo drevesa! Ona navzgor, mi pa navzdol, je ugotovil dr. Marko Žerovnik, ko sva se pri njem doma na njegovo željo postavila drug ob drugega. Eni v nebo, drugi v zemljo, je zakon narave. Kaj v zemljo, važno je, da vsi v Nebo!
Vidim osnovnošolca, ko priteče po poti. Čez čas še dva. Vpraša me, ali lahko poboža psa. »Seveda, zelo ti bo hvaležen,« mu odgovorim. Kimi se mu prijazno dobrika, fant ga res poboža po glavici. Dekleti, ki sta sami na desno v goščavi, opozorim, da naj pazita, da se ne bosta izgubili. »Ne bojte se, imamo orientacijo,« odgovorita. »Potem pa bosta že našli pot,« jima zaželim. Da bo res tako, ugotovim, ko na kraju, kjer sem pred pol ure srečal mlado žensko z listi v rokah, vidim dva fanta in dekle. »Tukaj niso zaradi avtomobilske ceste,« mi odleže. Prijazno me pozdravijo. Oprijeta trenirka nakazuje, da ima dekle lepo postavo, je prava športnica. »Zgodaj je treba začeti trenirati,« pomislim in se spomnim, da je na OŠ Komenda Moste orientacijski krožek.
Naglo se začne mračiti, oblaki pa rdečiti, planine in gore so se našminkale rahlo rdeče. »Spet si pozabil doma fotoaparat,« se zjezim sam nase. Umiri me Pšata, ko se sprehodim ob njeni strugi do Slevca, in prelesten pogled na gore, ko se ogrinjajo v rdeč pajčolan, njihovo podnožje pa v črnikastega. Sama od sebe se mi porodi pesem Oblika in obleka oblaka in tale zapis. Sklenem: odslej vsak dan v gozd. Ne zaradi ljubkih tekačic in deklet, ki se preizkušajo v orientaciji, tudi ne, ker mi je prav danes to priporočil zdravnik dr. Avgust, marveč ker bi bilo res nespametno na tako lepe dneve tičati doma.
Kaj bi dal za takšno pokrajino, mi je pri Cirajevih dejal Anjin soprog Anže, ko smo člani Glavarjevega kluba pred iztekom leta 2018 imeli tradicionalno letno srečanje. Oni se morajo, če hočejo videti sneg, iz Pariza peljati več sto kilometrov daleč. Zato so za božič in novo leto tudi prišli v Slovenijo: da otroci vidijo sneg, se nasmučajo in nasankajo. Mi imamo gore skoraj na dosegu roke, v vidnem polju oči pa gotovo. Zato: zahvaljena Slovenija, da smo tvoji sinovi in hčere, za ta raj pod gorami, za prelepo Komendo, posebej pa enkratne Suhadole s svojo ta čas (ne)čarobno okolico. Osnovnošolci, ki se vadite v orientaciji, kar raziskujte jo! Samo da ne bo kdo pogledal ven iz gozda v Bukovici, kot sem jaz, ko sem se izgubil v ravnici in mnogih stezah in poteh. Še huje pa je bilo, ko po nabiranju borovnic v repenjskem gozdu nikakor nisem znal iz hoste, koračil sem proti Smledniku, pa proti Skaručni, tam našel oznako za pot proti Repnjam, po kakšni uri prišel tja, nato pa nazaj v hosto iskat kolo. Domov sem prišel med tretjo in četrto uro popoldne, namesto za kosilo. »Prav ti je,« mi je dejala Marta. »Bil si kaznovan, ker si na binkošti lazil po hosti!« Pa čeprav tukaj ni bilo nobene »vražje kuhinje« kot v Nemčiji, kjer sem imel veliko srečo, da sem se živ s kolesom pripeljal iz tistega labirinta poti. Res pa je tudi, da sem kllical na pomoč sv. Krištofa. Zamislil sem se mu, me je rešil, da moje kosti danes ne počivajo kje v tevtonskem gozdu.
Zato, učitelji orientacije, dobro naučite šolarje, da se bodo znašli v gozdu, našli, če bo treba v sili, pot iz njega ne le v suhadolskem ali klanškem ali repenjskem gozdu, marveč tudi kje drugje, kamor jih bo zanesla življenja pot, raziskovalna žilica.
Foto: Jožef Pavlič
Opomba: Glavna izbrana fotografija je simbolične narave, potrjuje, da je med Suhadolci vse več ljubiteljev lepe narave in skrbi za zdravje.
