Prof. dr. Marko Vrabec iz Kamnika, nečak izganjalca hudega duha p. Petra Vrabca, si je lani za 50. rojstni dan izbral nenavadno darilo oz. izziv: obiskal je Madagaskar, kjer deluje njegov prijatelj misijonar Janez Krmelj. Na »rdeči otok«, kot tudi pravijo Madagaskarju, ga je poleg obiska Janeza Krmelja, pred tem pa Pedra Opeke, svetovno znanega slovenskega misijonarja, vleklo tudi strokovno zanimanje, saj je Marko Vrabec po stroki geolog, predava pa na Oddelku za geologijo Naravoslovne tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Misijonarju Janezu je na podlagi satelitskih posnetkov in ogledov na kraju samem tudi izdelal tudi zemljevide njegovega misijona in okolice.
Z njim je potovala upokojena zdravnica dr. Ana Fajmut iz Črne na Koroškem, častna občanka istoimenske občine, ki je bila že večkrat na Madagaskarju in tam pomagala zdraviti bolne ljudi. Misijonar Krmelj v misijonu Ampitafa na jugu otoka je je bil še posebej vesel, ker je s seboj pripeljala veliko zdravil za njegovo bolnišnico (denarno jo podpira fundacija Pedra Opeke), uporabila pa je tudi svoje bogate zdravniške izkušnje pri pregledih in zdravljenju bolnikov.
Na rdečem otoku sta bila en mesec. Prišla sta dan zatem, ko se je papež Frančišek poslovil z njega; 8. septembra 2019 je obiskal tudi Pedra Opeko. Prof. dr. Marko Vrabec je o svojem obisku na Madagaskarju spregovoril 10. januarja številnim poslušalcem v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku. Predstavila ga je predsednica Društva sv. Jakoba Kamnik dr. Marjeta Humar. Sledilo je dveurno predavanje, pospremljeno s številnimi Markovimi fotografijami (veliko jih je posnel z dronom), s pomočjo katerih je izredno nazorno predstavil ne le prestolnico Antananarivo, misijon Petra Opeke Akamasoa in misijon Janeza Krmelja Ampitafo, marveč tudi dva dneva trajajočo vožnjo od prvega do drugega misijonarja z vmesnimi pripetljaji in doživetji. Malgaše, naravo, favno in floro, posebnosti rdečega otoka, kaj ga ogroža in kakšen bi bil lahko, če ne bi izsekali toliko gozdov, požigali drevje, grmičevje in travo za pridobivanje obdelovalne zemlje, ne bi bilo korupcije, bi bili moški odgovornejši (žene delajo, skrbijo za svoje otroke, gospodarijo), ne bi tako zelo izkoriščali žena (žensk), bi jim bili zvesti, ne pa jih pogosto le oplodili, potem pa jih puščali samih, zase pa iskali ljubice. Zato morajo žene (ženske) trdo delati, da preživijo. Primejo tudi za takšna dela, kot je tolčenje kamenja v kamnolomih. Slovenskim misijonarjem so zelo hvaležne, ko jih »rešujejo« na ta način, da jim dajejo delo in pošteno plačilo. Pri njih zaslužijo veliko bolje, kot bi drugje, najpomembneje pa je, da ohranjajo svoje dostojanstvo.
Videli smo, kaj na blatnih poteh misijonarjem pomenijo tono težki avtomobili znamke toyota, s katerimi se prebijajo od vasi do vasi, od ene misijonske postojanke do druge, rešujejo hudo bolne ljudi.
Misijonar Krmelj je svoj misijon ustanovil na kraju, kjer prej ni bilo ničesar, danes pa je tam cerkev, bolnišnica, stavbe za v misijonu zaposlene ljudi, šola in drugo. Vse bolj ali manj skromno, vendar zelo lepo, kakovostno in nujno za razvoj Malgašev. Janez je sam oz. s pomočniki delal poti po misijonu, skrbi prav za vse, je pravi »oče« misijona. Uresničuje to, kar morajo najprej misijonarji: skrbi za ljudi, jim vrača dostojanstvo, zdravje, otrokom daje možnost, da se šolajo. Šole so pogosto zelo skromne. Pri oznanjevanju evangelija (pastorali), kar naj bi bila njegova prva naloga, je sicer uspešen, a ne tako zelo, kot bi si mi mislili, kajti spreobrniti ljudi je zelo težko. Katoličanov je v njegovem misijonu le kakšne tri odstotke, čeprav tam deluje že od leta 1988. Ljudje živijo v za nas nepredstavljivih razmerah. Njihove koče so sila skromne, brez pohištva, perilo in drugo perejo v tekočih vodah, ga sušijo na grmičevju, glavna hrana je riž, banane, kokoši, race, živila, ki niso ravno okusna, vsaj za nas ne, zadoščajo pa, da preživijo. Mesa je malo, pa še tisto gre v glavnem v prestolnico. Pijejo riževo vodo.
Narava je izredno lepa. Še veliko lepša bi bila, če je ne bi uničevali. Da bi je rešili vsaj nekaj, vsaj zadnji hip, so oblasti začele skrbneje bedeti nad izsekavanjem, ohranjanjem pragozda, čistimi vodami.
Glavni »zvezdnik« med misijonarji je Pedro Opeka. Turistične poslovalnice po svetu njegov obisk oz. obisk njegove nedeljske maše uvrščajo na seznam desetih znamenitosti, ki jih je vredno videti na Madagaskarju. K njegovim mašam prihaja več tisoč ljudi. Pedru to tudi pomaga pri uresničevanju njegovih misijonskih načrtov; da dobi denar zanje. Nobelova nagrada, ki je povezana z velikim denarjem, bi mu še bolj, a kaj ko so potrebe tako velike, otok pa pretresajo mnoge težave od političnih do gospodarskih, etničnih, nravnih.
V takšen svet je lani po slovesu 22. septembra od Komende za eno leto prišla naša župljanka laiška misijonarka Katja Ravnikar iz Most; bila pa je že prej s skupino enajstih študentov na Madagaskarju v okviru mladinske misijonske pastorale Pota Misijonskega središča Slovenije v Ljubljani, ko so petim slovenskim misijonarjem pomagali pri oratorijih. Na fotografijah smo videli, kako je srečna med malgaškimi otroki. Prav pretresljiva je tista, na kateri nas pozdravlja skupaj z njimi iz misijona Ampitafa. Da bi komendski župljani in občani videli, kje in kako deluje naša Katja, bi bilo dobro, če bi imel prof. dr. Vrabec predavanje tudi v Komendi, bi tudi mi prispevali kakšen dar za Krmeljev (Katjin) misijon. S tem bi nas zelo obogatil, bi v nas vsaj malo, tako upam, okrepil misijonsko zavest, pa tudi hvaležnost, ko bi videli, kako skromno živijo Malgaši, mi pa, za njihova merila, v zanje nepredstavljivem bogastvu. Zato nič čudnega, da si toliko Afričanov (Malgašev) želi v Evropo.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
