V teh dneh po medijih odmeva sodni proces, ki ga vodijo na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Obtožnica se glasi: "proti Tadeju Strehovcu in Zavodu za družino in kulturo življenja zaradi kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti…." po dveh členih Kazenskega zakonika. Obtožen je, ker se bori za priznavanje življenja od spočetja do naravne smrti in se torej opredeljuje proti splavu in proti evtanaziji.

Med drugim mu očitajo javno označitev: "da je takšna kultura smrti destruktivna in katastrofa tako za nerojene otroke, ki so ubiti na operacijskih mizah, kot tudi za matere in očete, ki trpijo zaradi postabortivnega sindroma ter za slovensko družbo, ki ima eno najnižjih rodnosti v svetu".

Več o tem: https://www.youtube.com/watch?v=lYohHMq8MuQ

Tadej Strehovec je javno povedal tudi rezultate neke znanstvene raziskave, ki je ugotovila, da imajo možnost dolgoročnega preživetja le tisti, ki bodo imeli otroke, ki bodo gojili kulturo življenja in ne smrti, ostali – družine in tudi narodi, bodo izumrli.

Vprašam – zakaj slovenski narod ne bi bil narod kulture življenja? Preživeli smo tisočletja, stisnjeni med velike narode, a smo še tu. Kaj bi bilo, če bi naši starši v toku našega prenatalnega življenja odločili, da naj se ne rodimo?  Po podatkih, ki se jih navaja, je od začetka legalizacije splava pri nas, to je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, bilo preprečeno rojstvo okoli 700 000 že spočetim Slovencem. Med njimi bi lahko bili tudi mi. Spomnim se, ko so se v naši družini rojevali moji mlajši sorojenci – če bi bila moja starša sledila navodilom in celo pritiskom strokovnih svetovalcev, bi se dva od nas petih, ki sta že bila na poti, ne rodila. Starša sta se pogumno odločila za življenje in danes smo hvaležni za dva brata in tri sestre. Ena zadnjih stvari, ki mi jih je v življenju povedala mama, je bila: "Hvala Bogu, da nisem odpravila nobenega otroka!" Ob tem je iskreno sočustvovala z nekaterimi njenimi prijateljicami, ki so to storile in so zaradi tega trpele.

Kristjanov pogled na življenje je, da se to prične ob spočetju, torej ob združitvi moške in ženske celice. Da takrat nastane novo bitje, ki mu je v istem trenutku vdihnjena tudi duša, pričuje Gloria Polo v svoji knjigi Zadela me je strela, kar je videla, ko je bila v onostranstvu:  http://www.molitev.net/gloria-polo/Strela_me_je_zadela.pdf.

Kristjan ne obsoja, temveč sočustvuje s prizadetimi, ki so na ta način izgubili otroka/otroke, moli, si prizadeva živeti v skladu z evangelijem, kolikor pa ne uspe, pa se posluži zakramenta sprave (spovedi) in iskrenega kesanja, poprave in pokore. Lepo odrešenjsko sporočilo na to temo daje tudi zgodba Zorka Simčiča: Leta nič, en dan potem (uprizorjeno tudi na odru Kulturnega doma v Komendi, 3. marca leta 2003 https://www.komenda.si/si/aplenca/casopis_2012-03.pdf).

Vsi smo poklicani, da sprejemamo življenje, da sprejemamo kulturo življenja in ne kulture smrti. Prav je, da tudi 55. člen Ustave Republike Slovenije razumemo tako kot je napisan: daje nam pravico odločanja o rojstvu otroka, torej, da otroke imamo in jih lahko imamo, kolikor jih želimo, (z)moremo, imeti. Poznamo družbe, ki omejujejo število otrok in so ljudje, ki otrok ne morejo imeti, pa bi jih želeli.

Primer Strehovec bo pripomogel k razpravi o temi sprejemanja življenja. Naj nikogar ne zavajajo načrti nekaterih, ki jih skrbi, da bi bilo na svetu preveč ljudi. Zaupajmo in vse bo prav!

dr. Marta Ciraj