Balinarska sekcija pri Društvu upokojencev (DU) Komenda je 14. novembra na svojem balinišču pri Podborštu pripravila t. i. Martinov turnir. Tekmovali so tako člani kot članice. Kot je povedal sodnik tekmovanja Tomaž Hacin, ki je na koncu celo zmagal z žrebom, pri »njih ni razlikovanja med moškim in žensko«. Vsaj v tekmovalnem smislu, drugače pa je doma, vendar je to osebna – družinska – zadeva.  To pomeni, da je lahko tekmoval vsakdo ali vsaka, ki se je prijavil(a). Kar štirinajst je bilo takšnih. Sodnik Tomaž pa je vstopil »po sili razmer«.

Tekmovanje se je začelo ob 9. uri. Vsak tekmovalec je lahko balinal dvakrat, zmagovalci pa so se uvrstili naprej. Tako so prišli vse do polfinalnih bojev. Tu pa je na balinarske steze »stopil«, oziroma se je vse močneje pojavljal, najbolj neugoden »nasprotnik« – dež. Vremenska napoved je predvidevala rahle padavine, a te so se vse bolj krepile, tako da je sodnik Tomaž prekinil tekmovanje in se pri štirih najboljših tekmovalcih odločil za žreb. Ta je zmago prisodil prav njemu, drugo mesto Avgustu Sodniku, tretje Tonetu Zarniku, četrto pa Dani Misja. Slednja je imela pri žrebu malo »smole«, saj bi se lahko kot edina polfinalistka zavihtela veliko višje. Kot ostali trije, pa je dobila lepo nagrado. Te so bile v znamenju godovnjaka sv. Martina. Godoval je sicer že v petek, 11. novembra, a cviček, posušena klobasa in čokolada (vsaj Dani) je teknila tudi tri dni pozneje. Ali pa še bo, ko se bo zbrala prava druščina.

Ker se je že hladilo, dež pa vse bolj krepil, so se tekmovalci nazadnje ogreli s kuhanim vinom,  h kateremu se je zelo prileglo dobro še zveže pecivo. Nato pa hitro domov h televizorjem navijat za slovenske rokometašice (žal neuspešno, kajti Norvežinje so jim na koncu pokazale, kako se igra rokomet, ko gre »za nohte«. Drugi pa v napetem pričakovanju, kaj bo prek malih zaslonov Slovencem novega povedala prva slovenska predsednica dr. Nataša Pirc Musar. Da ji je blizu tudi šport, je pokazala s tem, da je po tekmi Slovenije proti Norveški čestitala najboljši igralki – Norvežanki, pa tudi Slovenkam za srčno igro. Srčno pa so se »borili« tudi komendski balinarji in balinarke, a kaj ko je nebo vse bolj razpiralo svoje zatvornice. November je po toplem oktobru pokazal svoj pravi obraz – sivkast, mokroten, puščoben. Tekmovalci in tekmovalke pa so kljub temu odhajali(le) domov dobre volje. Posebej prvi štirje. Čokolade pa je bil za svoja vnuka deležen tudi zapisovalec teh vrstic.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič