Peljem se k proslavi Dneva samostojnosti in enotnosti v Kulturnem domu v Komendi. Nanjo je nas, komendske občane, povabilo Društvo upokojencev Komenda. Ob 16. uri. Ravno pravi, ko še ni temno in hladno. V povabilu so tudi zagotovili, da bo proslava trajala le uro in petnajst minut. V resnici je.

Med vožnjo se sprašujem, koliko ljudi se je bo sploh udeležilo, ko je tako lepo vreme, vabi ven na sprehod v naravo. Da jih je res potegnilo iz toplih domov, potrjujejo številni sprehajalci. Tudi to sem imel v mislih, ko sem se odločil, da se udeležim proslave. Da bo na njej en občan več.

Ko po prijaznem pozdravu in sprejemu članov Društva narodnih noš na Komendskem (ta oznaka me spomni na ono na Kamniškem; ali ne bi bilo bolje, da bi se društvo imenovalo kot druga Društvo narodnih noš Komenda in ne uvajalo Komendčanom tuje oznake?) stopim v dvorano, vidim, kako prav sem se odločil. V dvorani namreč sedi le malo ljudi. Kako narobe so naredili, kmalu ugotovim, ko se začne kulturni program. Poprej še sežem v roke in zaželim lep državni praznik in božič ter srečno leto 2019 komendskemu županu Stanislavu Poglajnu in njegovi soprogi gospe Mihaeli ter direktorici naše občine gospe magistri Majdi Ravnikarjevi. Vsi so dobre volje, praznično razpoloženi. Takšni so tudi obiskovalci v dvorani. Županu povem, da je občina rešila čast državnega praznika, ko je na svoje drogove ob cestah po vaseh poleg občinske zastave in zastave Evropske zveze obesila tudi slovensko. Pripomnim, da zato, ker sem jih le nekaj videl na hišah od Suhadol do sedeža občine. Izkazali pa so se moji sosedje Franc Štefančič (na fotografiji njihova zastava), Albin Zarnik in Srečo Čehun, ki so vsi obesili zastave, ter Marko Vodlan, ki je otrokom celo narisal malo slovensko zastavo in jo obesil skozi okno svoje nove hiše. Naš župan bi ga bil gotovo vesel, kot sem ga bil jaz, zakaj, pa boste kmalu videli.    

Po koncu kulturnega programa se županu zahvalim za odličen govor, v katerem se je po skoraj 90 odstotnemu »da« slovenski državni samostojnosti na plebiscitu 23. decembra 1990 vprašal, ali smo Slovenci danes še tako zagreti za svojo državo in domovino Slovenijo ter še tako enotni, kot smo bili pred 28 leti? V povezavi s tem je potrkal na našo vest, kako je z našim domoljubjem? Odgovor je na dlani, jasen: če ne moremo obesiti niti slovenske zastave, da bi na zunaj potrdili svojo pripadnost Sloveniji (navznotraj je tako stvar posameznika), potem je v nas kaj malo izpričanega domoljubja. Tistega, ki ga imajo Hrvati, o katerih vsi govorimo, kako so narodno zavedni, a se premalo po njih zgledujemo. Tudi tako, kot smo poleti na dopustu na Šolti videli pri našem gostitelju Božidarju v Nečujmu, ki je na vrh svoje hiše visoko nad morjem obesil hrvaško zastavo, je ta vihrala v vetru, da jo je bilo videti daleč naokrog.

Župan Stanislav je opozoril, da bi bilo treba začeti z vzgojo k domoljubju najprej v družini, pa tudi v šoli. Cerkve sicer ni omenil, ker smo bili v zunajcerkvenem prostoru, a ne bi bilo napak, da bi jo, saj, v nasprotju s Hrvati, naši duhovniki premalo vabijo k tej državljanski odliki in tudi dolžnosti. Naš rojak duhovnik Martin Zlobko je pri mašah tega dne v komendski župnijski cerkvi in v kriški podružnični, prav tako božična pesem komendskega mešanega cerkvenega pevskega zbora pri jutranji maši v Komendi in mladinskega mešanega cerkvenega pevskega zbora pri dopoldanski na Križu, izvrstno igranje na orgle organista Petra Gruma in dirigiranje zborovodkinje Zvonke Erce. Obred blagoslovitve okrog 40 konj pred cerkvijo na Križu pa še posebej, saj je prvi konjenik v sprevodu ponosno nesel slovensko zastavo.

K domoljubju je klicalo oz. ga potrjevalo celotno dogajanje na odru komendskega Talijinega hrama: od izvrstne povezovalne besede Ivice Ogorevc s Križa, zapete pesmi pevskega zbora DU Komenda, recitaciji pesnice Marije Kern in mlade vnukinje podpredsednika DU Komenda Filipa Železnika ter plesov folklorne skupine DU Komenda. Filip Železnik je, ko je predstavljal folklorno skupino, upravičeno zaskrbljen povabil ljubitelje folklore, naj se pridružijo komendskim folkloristom, kajti trenutno imajo le šest parov, pa še ti se naglo starajo.

Komendski upokojenci so z lepim petjem pod vodstvom zborovodje Ignaca Gorjanca izpričali, da niso kar tako osvojili prvega mesta na državnem tekmovanju v Ljubljani. Sveto noč so na koncu zapeli tako lepo, kot da bi bili v svetišču sv. Petra nekaj sto metrov dlje in nekaj deset metrov višje. Vse v dvorani so nas božično razpoložili in duhovno dvignili, obenem pa pokazali, da znajo na stara leta dobro izkoriščati svoje talente.

Prijetno razpoloženje se je potem nadaljevalo ob dobri postrežbi in pijači v prostorih DU Komenda na Glavarjevi. S kančkom grenkobe sicer, da jih je prišlo poslušat tako malo Komendčanov (pozna se, da je umrl njihov nekdanji zelo prizadevni predsednik častni občan Janez Kimovec, ki je znal motivirati Komendčane, v besedi pa je bil na proslavi večkrat omenjen), v glavnem pa zadovoljstvu, da imajo kljub sedmemu, osmemu, devetemu … križu še veliko pokazati. Obenem pa povabilu, da se jim pridružijo mlajši upokojenci. Pa kaj, ko je v Komendi veliko starih mladcev, pa mladih starcev. Lipe, Turška, Glavarjeva, Šmidova, lepo božično-novoletno okrašena lipa pod »Štiftengo«, Kramarjevi kostanji in Mejačev hrast pa se ne dajo … Pa bi se mi, upokojenci, so si dejali člani DU Komenda, ko so si veselo nazdravili in prigriznili pripravljene dobrote. Še navzoči zapisovalec teh vrstic se je veselil z njimi. Njihove radoživosti, talentov, volje do življenja, navdušenja nad vsem lepim in dobrim.

Jožef Pavlič