Doblič, severni pritok reke Pšate, poznam še iz otroških let kot potoček, ki od svojega izvira nad vasico Sidraž pri Šenturški Gori do izliva v omenjeno reko v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem vijuga, skaklja in žubori zdaj ob asfaltirani gozdni cesti Zalog-Tunjice-Kamnik zdaj ob robu gozdov in travnikov. Pravo veselje se je zgodaj spomladi sprehoditi ob njem, nabirati čemaž, ob tem pa, če imaš srečo, ali veš, kje rastejo, dobiti smrčke. Enkrat sem imel veliko srečo, da sem jih na majhnem prostoru nabral celo košaro. Poskusil sem jih prodati na ljubljanski tržnici, pa mi je bila prodajalka gob pripravljena zanje odšteti le deset evrov. Potem sem jih raje razdelil med sodelavce na Družini. Brane, ki mi je postavljal besedila, mi je rekel: »Sedaj hodi le tja. In nikomur ne povej, kje si jih dobil!« Res sem šel nekajkrat še tja, a kaj, ko je prav tisto »terišče«, kot pravimo gobarji, zalil potok Doblič, ki teče mimo. Ne le zalil, nanesel blata in mivke, da je popolnoma spremenil kraj. Močan veter je prav tam še podrl mogočen hrast.

Prvič sem se z Dobličem »srečal«, ko sem bil star le nekaj let, sta me oče Jože in stric Matija peljala na vozu na Viševco pod Šenturško Goro sprešat naša jabolka v sladki mošt. Ker je bil nekdo že pred nami, smo se vračali domov v trdi noči. Moja mama Angela je bila vsa iz sebe, kako se bom prehladil. Ne spominjam se več, ali sem se ali ne, še dobro pa, kako smo se ob tem potoku peljali, ko se skoraj nič ni videlo, le debla dreves, prej podobna visokim pokončnim bavbavom, kot pa »prebivalcem« gozda. Ta vožnja mi je nagnala strah v kosti. Še sreča, da je bil naš vol toliko »pameten«, da je sam vedel za pot, čutil, kje mora stopati z nogami, da ne bomo zašli, se ne bo naš voz prevrnil v globoko strugo Dobliča.

Mi smo mu vedno pravili Dupl'č, ne Doblič. Bolje oz. primerneje bi bilo, da bi mu rekli Dolbič, saj je v zadnjem delu svojega teka med Cerkljansko Dobravo in Zalogom v gozdu dobesedno izdolbel v zemljo in med korenine dreves globoko strugo. Veliko pregloboko in preširoko za malo vode, hkrati pa še premajhno, kadar močno naraste ob deževjih. Tokrat, 4. avgusta, ob katastrofalnih poplavah, pa je presegel vse meje. To sem videl, ko sem se ravno mesec po poplavah odpravil, da pogledam, kako je ob njem. K temu me je spodbudila moja prijateljica jasličarka Helena Rode, ko je na televiziji pred kratkim spregovorila, kaj jo je doletelo. Že tisto, kar so pokazali v oddaji, pa njena beseda, je bilo grozljivo, v resnici pa je še hujše. V torek, 5. septembra, mi je, ko je hitela k mami v Šmarco, da jo je peljala k zdravniku, mi je povedala, da je bila voda v Dobliču visoka štiri metre, široka pa dvanajst metrov. Med neurjem, ko je lilo kot iz škafa, v dolini pa je hrumel potok, jo je bilo močno strah, se še sedaj ponoči zbuja. Nič čudnega, da se je začela spraševati, ali naj še vztraja na svoji gorski kmetiji ali se raje preseli k možu Janezu v Šmarco, kjer imajo še eno kmetijo. Upravičeno, saj je podivjani potok, kaj potok, besneča vodna pošast, odnesel most do njihove domačije v dolini, odtrgal dobršen del asfaltiranega cestišča, više zgoraj pa se je sprožil še plaz. »Tole je naredil,« mi je rekel voznik tovornjaka, ki je ravno pripeljal material za zasutje velike vdolbine in z mlajšim pomočnikom ravno količil, kje bo treba nasuti in zgraditi nov most. »Groza!« sem z eno samo besedo opisal svoje občutje.

Grozljivo je bilo pravzaprav že vse, kar sem videl pri vožnji od Podboršta do Komendske Dobrave, kjer sem »pri Lizneku«, kot marsikateri pohodnik, pustil svoje vozilo. Tokrat sem bil edini. Niti vozila sošolca iz osnovne šole Franceta Drolca ni bilo tam. Očitno je obupal, da bi še hodil po Komendski planinski poti na Šenturško Goro in nazaj. Jurčkov, ki jih skupaj z ženo Majdo tako rad nabira, ni bilo čisto nič. Le velike široke bele gobe, ki jim ne vem imena. Mogoče so celo užitne, a jurčki so le jurčki. Rasli so ravno takrat, ko so bile poplave, a kdo bi si drznil ponje po tako razmočenih tleh, v gozdove, kjer so podolgem in počez ležala v neurju podrta drevesa od smrek do bukev, borovcev, jelk. »Če človek ne uniči, pa narava sama,« sem si dejal, ko sem gledal to razdejanje. Niti predstavljati si nisem mogel, da je mogoče kaj takega. Zelo sem moral biti previden, ko sem hodil po z vejevjem prekriti planinski poti, se izogibal padlim drevesom, plazil čeznje. Počel vse kaj drugega, kot udobno in mirno hodil. Vmes sem pogledoval navzgor, če je še varno iti pod mogočno padlo smreko, ki jo je vihar odlomil kakšen meter ali dva visoko. Za pot do Janotove brvi sem porabil več kot še enkrat toliko časa, kot običajno.

»Kaj pa je to?« sem se zazrl v globoko strugo Dobliča, saj je bila Janotova brv, po kateri smo pohodniki običajno prečkali potok, čisto na drugem mestu kot  običajno. Ne prek potoka, marveč na desnem bregu struge kakšnih dvajset metrov niže, kjer so jo postavili. Vzdolž v strugi. Narasla voda jo je s celotno konstrukcijo odtrgala od prvotnega mesta in odnesla niže. Poškodovala, a še vedno je v enem kosu, se jo bo dalo namestiti nazaj. A kdaj, ko bo prej še treba posekati v viharju podrto drevje, očistiti pot, ponekod narediti novo, narisati nove markacije. »Skrbnike Komendske planinske poti čaka izjemno zahtevno delo,« sem ugotavljal. Prav posebej pa lastnike gozdov, da bodo posekali in odpeljali podrto drevje. Nekateri so se že lotili tega dela, so potrjevali razžagani hlodi ob poti, na travnikih ob robu gozda. »Podrtega drevja je toliko, da bi ga bilo več kot dovolj za kurjavo za vso našo občino,« sem ocenjeval. Spodbuda, da bi se odpovedali kurjavi in ogrevanju s kurilnim oljem, plinom, elektriko, ki bo vse dražja. Tukaj pa na stotine, tisoče kubičnih metrov lesa. Ali bodo spet morali priti Avstrijci s svojimi stroji, kot pred leti, ko je v naših krajih pustošil vihar, da bodo podrto drevje najprej odžagali pri štoru, ga razžagali in odpeljali iz gozdov?

Strugo Dobliča sem preskočil po nekaj ploščatih kamnih, ki ji je nekdo vrgel vanjo. Tudi če bi jo prebredel, bi mi voda segala komaj do vrha pohodnih čevljev. »Le od kod se je vzela tolikšna količina vode, da je ponekod izpodjela pot, celo asfalt, jo deloma odnesla, v sami strugo pa nanesla skale, debelejše in manjše kamne, metre mivke in vsega drugega?« sem se spraševal, ko sem gledal tolikšno razdejanje. »Adio vzpon na Šenturško Goro po običajni planinski poti!« sem si rekel, ko sem prišel do njenega začetka s ceste Zalog-Vrhovje-Tunjice. Jurčkov tako ni, sicer bi že kakšnega dobil, nevarnosti pa obilo zaradi podrtega drevja.

Zamikalo me je, da bi šel pogledat, kako je v našem gozdu v Potokih, a me je od tega odvrnil močno načeti betonirani most, ki je sicer zdržal vodno stihijo, vprašanje pa je, kako bi traktor in poln voz hlodovine, če bi jo peljali prek njega. »Bom šel kdaj drugič, ko bo varneje,« sem si dejal.

»Kako si upajo voziti po tako razdrapani in deloma odtrgani poti?« sem se vprašal, ko sem koračil v smeri Vrhovja. Še posebej tovornjak z gradbenim materialom. A nekako morajo privoziti do tja, kjer bodo zgradili nov most čez Doblič, da bo nekaj prebivalcev Viševce, med njimi Helena Rode, imelo dostop do doma, še posebej pa krmljenja živine, ki se je pasla na travnatih obronkih. Zasmilili so se mi redki polži in druge živalice, ki verjetno niso preživele divjanja vode. Kako bi se šele Simonu Robiču, župniku s Šenturške Gore, ki je postal svetovno znan zaradi svojih najdb ob Dobliču. Nedavno so bili biologi zelo presenečeni, ko so naleteli na nove najdbe. Prav tako malakologi, geologi, iskalci mineralov, redkih kamnin … Ti bolje, da ne pridejo več v te kraje, saj jih bo preveč bolelo srce. Gobarji pa tudi ne, saj je zelo nevarno laziti po čisto drugačnem gozdu, kot je bil nekdaj. France Drolec bo verjetno še kdaj poskusil srečo, pa še kdo drug, a prej in pozneje bo moral »pri Marički« v Zalogu spiti šilce žganja za moč in pogum, da bo bolj lezel, kot hodil v te hoste, kar sem nazadnje tudi sam. Najprej sem moral premagati travnato strmino mimo plazu nad Dobličem (v takšnem stilu, kot so nedavno tekači od spodaj do vrha planiško velikanko), potem sem pozdravljal kravice, ki so mirno mulile nizko travo na plazovitem svetu (očitno imajo čut za orientacijo, da vedo, kje je nevarno in kje ne), nazadnje pa prisopihal do hiše moje znanke jasličarke Helene. Spotoma sem se spraševal, kako bo dobila podrto drevje iz silne globeli, kjer je mogoče drvariti in vleči debla iz nje le z dolgimi verigami. Kar čutil sem, da je ne bo doma. Še posebej, ko se kljub temu, da je privezani pes močno nenehno lajal vame, niso odprla hišna vrata. Oponašal sem ga še sam, a ni bil čisto nič za te vrste »pogovora«. Drug, črn pes pri hlevu, je bil malce mirnejši, saj je glavno nalogo čuvaja opravil že njegov »brat« pri hiši. Spotoma sem pogledal, kako je s hiškami in vsem drugim, kar Helena postavlja v jaslice. Nekaj dreves v njihovem »ozadju« je bilo podrtih, ne bodo več krasili jaslic. Drugače pa je bilo vse na svojem mestu. Pomislil sem na to, da bo sedaj glavna motivika Heleninih jaslic poplave.  

Nameraval sem se že obrniti in iti nazaj po isti poti, a ker sem bil razpoložen za hojo, pa tudi po Martinem naročilu, da moram shujšati za nekaj kilogramov, sem se podal više po močno razkriti makadamski poti. »Ubogi Helenin avto,« sem ugotavljal, ko se vozi do doma iz smeri Šmartnega. Ali pa sploh ne, mora kot jaz peš do kmetije, da poskrbi za živino, ki je začela močno mukati v hlevu, ko je začutila človeka v bližini. »Zakaj je nisem nakrmil namesto Helene?« sem si zvečer očital. Helena bi mi bila zelo hvaležna. Tudi če bi me biki in konji čudno pogledovali, ker bi čutili, da nisem domač, bi to lahko naredil. Krav, ki so se pasle na travniku, raje nisem ogovarjal, da ne bi naredil kakšne neumnosti, bi jih zvabil k sebi, potem pa bi jo ucvrle za mano, kar so že naredile pod Lepenatko, sem moral v teku preskočiti visoko leseno ograjo, sicer bi me pomendrale. Ali pa bi šle kar za menoj do doma, bi lahko »odprl« farmo z govejo živino na domačem vrtu. Ne, tako daleč ne bi šle, bi pa vsaj do Cerkljanske Dobrave, prek katere sem se vračal do izhodišča pri Komendski Dobravi.

Spotoma mi je zadišal Helenin kruh, še bolj flancati, prijalo bi mi tudi šilce njenega žganja, a kaj ko je ni bilo doma. »Mogoče se sedaj vrača?« sem si dejal, ko sem zaslišal avtomobil, ki je naglo peljal po stari gozdni poti s Cerkljanske Dobrave v smeri Vrhovja in njene Viševce. Mogoče sta jo »graditelja« betoniranega dna za novi most poklicala in opozorila, da nekdo stika okrog njene hiše, ali pa prebivalci bližnjega Vrhovja onstran globoke doline, od koder bi me dober ostrostrelec lahko vzel na muho? Tako pa me je trak prek cestišča z napisom zavoda za slovenske gozdove, pozneje še eden, plazišča ob poti in oznake, da jih bo treba sanirati. »Sedaj mi je jasno, od kod toliko vode,« sem si dejal, ko sem videl globoke udornine in vse, kar je voda nanesla tam, kjer sicer mezi malo vode, tokrat pa so divjali hudourniki. »Imeti moraš jajca, da si upaš tukaj peljati,« sem spoznaval. S kakšnim terencem že, sicer pa gorje, če bi zgrešil plazovito cesto, močno zoženo na nekaterih mestih, ker jo je odnesla voda, podrto drevje pa je nizko viselo nad cesto.

Ko sem prišel do kraja, kjer planinci običajno prečkajo to pot in se strmo zaženejo proti Šenturški Gori, sem videl ravno tam podrto drevo. Mislil sem že pozvoniti na »zvon želja«, a sem si premislil, saj bi bil to bolj posmeh, kot pametno dejanje po vsem, kar sem videl. Res pa bi lahko pozvonil za srečno vrnitev, kajti bolj na slepo kot poznavalsko, sem jo mahnil v dolino po eni izmed poti, na kateri so me čakala mnoga podrta drevesa. Ves vesel sem nazadnje prikoračil do Jurčkove Dobrave. Do Komendske Dobrave sem se raje namenil po varnejši dobro mi znani poti, po kateri smo vozili les iz našega gozda pod Šenturško Goro. Ko sem prišel v vas, sem v spominu obnavljal imena domačij, a se nisem spomnil niti ene. Očitno sem se premalo potrudil.

Opazil sem, kakšne lepe, predvsem pa visoke hiše, so si zgradili vaščani Cerkljanske Dobrave. »Zakaj in za koga?« sem se vprašal. Vesel pa sem bil več »Bogcev«. Eden, prav sredi vasi, se mi je močno zasmilil, saj ga lastnik že dolgo  ni dal obnoviti. Tudi to izraža, kakšni smo kristjani, ali pa to sploh več nismo.

Mislil sem se že oglasiti na kmetiji »pr' Špan«, kjer prodajo med, a sem to prepustil prihodnjemu obisku vasi.

Tik pred Komendsko Dobravo so me pozdravili konji in ovčke, ki se pasejo skupaj, vznejevoljila pa slovnična napaka pri opozorilu, kdo varuje živali. Namesto da bi lastnik napisal: »Čredo varuje hud pes!« je: »Objekt je varovan s psom!« Še čudno, da ga ni mag. Rudi Ocepek, ki stanuje v bližini, opozoril na to. Verjetno si misli: »pamet je pamet, vsak je ima več kot dovolj zase.« Jaz je tokrat, priznam, nisem imel preveč, da sem se podal na tako zahtevno in nevarno pot, čeprav je gozd moj drugi dom. Tudi Vam svetujem, da ne. Raje se sprehodite od Cerkljanske Dobrave do Viševce, spotoma pa boste videli, kakšno škodo lahko naredi sicer pohlevni potoček Doblič. Mogoče boste imeli tudi srečo, da boste utrgali kakšnega jurčka, ko bodo pognali, ali pa druge gobe. Naj Vam teknejo! Sam sem edino lisičko, ki sem jo videl ob poti, pustil rasti. Dobliču pa sem ob molitvi rožnega venca za Heleno in druge pri poplavah oškodovane ljudi zagrozil, naj se nič več tako ne spozabi. Ali pa se je človek, da mu je sedaj narava vrnila udarec? Najdite pravi odgovor na to. Sam ga še vedno nisem. Mogoče pa ga bom v domačem gozdu, ko bom naletel na kakšnega jurčka, če me ne bosta prehitela zakonca Drolec? Nekaj gobarjev je bilo pred menoj, sem spoznaval po odtisih planinskih čevljev. Nekaj, ki jim ni vseeno, kaj se je zgodilo 4. avgusta in žalostno ter nemočno zrejo v nekdaj tako lepo in varno strugo Dolbiča, danes pa kot da bi tudi narava bila uničujočo vojno. Mogoče pa res, ko se ji človek tako trdovratno in sebično postavlja po robu?

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič