Drug ob drugem na Cankarjevem nabrežju

Najbliže – delovno – sva si bila na Cankarjevem nabrežju, kjer sva si delila prostor za starimi omarami; onstran njih sta bili tajnica uredništva Joža Šiberl (klicali smo jo »mama Joža«) in lektorica Marija Bratina, rojena Vodeb. Bili smo dobra ekipa, se dobro razumeli, kdaj tudi pogovorili in poveselili ob kozarcu dobrega vina, ki ga je Jože prinesel z Janževega vrha ali od kod drugod, s kakšne časnikarske poti, in dobrotah hvaležnih bralcev. Tega vina je bil še posebej vesel fotografski laborant Jure, h kateremu je Jože na Delo nosil razvijat filme in izdelovat fotografije; večkrat sem jih na njegovo prošnjo tudi sam. Jure je bil mojster v izdelavi dobrih fotografij, mu je Jože najbolj zaupal, bil pa je tudi zelo hiter in spreten pri svojem delu. Jože se mu je za mnoge usluge še posebej oddolžil z dobrim belim štajerskim vinom, meni pa za Jožeta ni bilo težko prehoditi kilometer do visoke stolpnice Dela in nazaj na Cankarjevo nabrežje in pozneje Trubarjevo ulico.

Ko mi je zmanjkalo filma

Kdaj mi je dal tudi kakšen kos filma za moje časnikarske potrebe, ni pa povedal, za koliko posnetkov je še prostora na njem. To bi me enkrat, ko sem poročal o obnovi župnijskega doma v Laporju, skorajda drago stalo, saj sem naredil le dva, tri posnetke, potem pa, joj, konec filma. Nazadnje je Jure iz preostanka filma komaj naredil eno kolikor toliko uporabno fotografijo, sicer bi moral vzeti »pot pod noge« in še enkrat v Laporje. Obnovljeno župnišče bi še lahko fotografiral, a škofa Franca Krambergerja in slovesnost samo, ne več.

Izjemen poznavalec domače in tuje književnosti

To je bil samo eden od najinih »pripetljajev« (spodbujal me je tudi k temu, da sem sam začel doma razvijati filme in izdelovati fotografije ter jih objavljati v Družini in drugje, me je navduševal za diapozitive); najpomembneje pa je bilo, da sva se odlično razumela. Dostikrat me je tudi pred čem ali pred kom posvaril, mi dal napotek na časnikarsko pot, predvsem pa me je spodbujal pri pisanju, mi svetoval, kako naj se lotim kakšne zahtevnejše snovi. To mi je prišlo zelo prav, saj je Jože po končanem študiju teologije obiskoval posebno šolo za časnikarje v Rimu, doma pa tudi končal študij slovenščine in primerjalne književnosti. Slednjo je res poznal, domače in tuje pesnike in pisatelje, mu ni bilo težko, kadar je bilo potrebno, navesti koga izmed njih, ga vplesti v svoja poročila, zlasti še kulturne narave, posebej predstaviti ob okroglih obletnicah. To je bilo tisto pravo Jožetovo delo: nenehno branje novih del domačih in tujih avtorjev, ki smo jih dobivali v prevodih. Večkrat mi je rekel, da je vso noč bral, ni niti zatisnil očesa, marveč prišel na Družino in začel pisati. Prihajal je rano, po maši in zajtrku pri salezijancih na Rakovniku, delal do kosila pri njih, nato se je vračal  na Družino. Pisal je hitro, tipkal desetprstno, se ves potopil v snov. Potrebne knjige je prinašal s seboj, jih hranil v omarah za nama, kamor sem zlagal domače in tuje liste in revije, ki smo jih dobivali na uredništvo.

Mojster pisanja s prepoznavnim slogom

Da je res ustvarjal z vsem srcem in dušo, so potrjevali njegovi enkratni zapisi in prispevki, v katere je strnil svoje veliko znanje, mojstrski zanj značilen takoj prepoznaven slog, pa tudi zmožnost vživljanja v človeka, župnijo, kulturni dogodek, in izluščenje bistvenega. Na tekočem je bil z vsem, kar se je dogajalo na področju kulture in prosvete v Sloveniji. Res – »gospod profesor«, kot mu je pravila »mama Joža«, in ga pogosto pohvalila, ko je v Družini brala njegove prispevke, drugi pa za njo ali že prej.

Ko se mu je kaj »nakretilo«, se mu je to resnično dobro  

Odgovorni urednik dr. Ivan Merlak je kdaj pa kdaj, bolj za dovtip, kot zares, pripomnil, da so nekateri njegovi zahtevnejši prispevki, posebej s področja kulture, literature in prosvete, za kakšnih dvajset odstotkov bralcev Družine. Da je prekmurskem kmetu »položil v usta« besedi »obnebje duha«, saj se preprost kmet tako ne izraža. A Jožetu se je »nakretilo«, kot je kdaj tudi zapisal. Te in druge njegove značilne besede smo vsi poznali, ga po njih prepoznavali tudi, če se je podpisal ce ali kako drugače; odvisno od vsebine prispevka. Najbližje mu je bil zaradi rodnih Odrancev in Prekmurja še psevdonim Jani Ravenko. Se je pa kar razjezil, ko je ena izmed uslužbenk Družine pri izgovorjavi kraja Kobilje ostrivec postavila na i namesto na o, je kdo rekel »iz Odrancev«, namesto »iz Odranec«, pa še kaj drugega. Dežela ob reki Muri, oziroma »prekmurska okroglina«, kot jo je rad imenoval, mu je bila še posebej sveta. Od književnikov pa zelo blizu razgledani prof. Vilko Novak, ki nas je rad in redno opozarjal na napake pri pisanju krajev, ter, seveda, domači duhovnik in pisatelj Lojze Kozar, je poskrbel, da so njegova dela izhajala pri Družini. Malo mu je zameril zaradi nesreče, ko je hitel pri zidavi nove župnijske cerkve, pa strop še ni bilo zadosti trden, je pod seboj pokopal nekaj župljanov. Pretirana gorečnost ni vedno dobra, je vedel.

V enem dnevu od Primorja do Prekmurja

Ni se ustrašil nobenega pota, snovi, tudi ljudi ne. Če je bilo treba (ali pa tudi ne), je bil v nedeljo dopoldne kje na Obali ali drugje na Primorskem, popoldne skočil kam na Štajersko, celo v rodno Prekmurje, zjutraj, če že ne ponoči, pa napisal prispevek, dva, tri za Družino. Tedaj »smo imeli redakcijo« še v ponedeljek, pozneje jo je odgovorni urednik Franci Petrič, ko se je Družina vse bolj širila in je uvidel, da tako več ne gre, smo se mu časnikarji zasmilili, prestavil na torek. Za čuda, Jože ni imel nobene prometne nesreče, čeprav je hitro vozil. Huje pa je bilo to, da ga je pri službenih vožnjah »spremljalo« budno oko »Udbe«. Enkrat njeni uslužbenci celo v dveh vozilih, so ga prehitevali, ga skušali zriniti s ceste, najprej pa znervirati. Ker mu je bilo tega zadosti, se je pisno potožil nadškofu Alojziju Šuštarju, on je to posredoval na pravo mesto, je bil potem mir.

Pravega miru pa zanj, ker je toliko delal, ni bilo nikoli. Kako je bil s telesom pri delu na svojem stolu, je potrjeval tudi obrabljeni parket pod njim.

Najpreprostejši pisalni stroj, na katerega je skladno in zelo hitro tipkal, je »prenesel« na stotine prispevkov. Pozneje je dobil boljšega, ko smo bili »pri Šempetru«, pa kot prvi računalnik in tudi službeni avtomobil. Prej je vozil svojega, a kilometri so se hitro, prehitro nabirali. Res si je zaslužil oboje.

Blizu so mu bili satira, dovtipnost, hudomušnost

Na Cankarjevem nabrežju je imel skozi okno pogled na drugo stran Ljubljanice, v katero se je redkokdaj zazrl, je brzela mimo njega, kot dogajanja v Sloveniji in zamejstvu, kamor je še posebej rad hodil in od tam poročal. Kdaj tudi kaj takega, kar ni bilo všeč »šefom«, a Jože se je samo pomenljivo nasmehnil, kajti nikakor ni hotel zamuditi priložnosti za dobro reportažo, kritičen zapis, kdaj tudi humorne narave. Tako je tudi poročal o »zlorabi« spovednic, nameščenih v gostinski lokal na otoku sredi Blejskega jezera, poprej spil deci dva refoška, ga gostilničarju pohvalil, kako dobro vino ima, prosil za dovoljenje, ali sme fotografirati spovednice, ker ga zanimajo takšni stari mojstrski izdelki iz lesa, je to naredil, nato pa napisal sočno zbadljivo reportažo, ki jo je začel s templjem »bognje Žive«. Spet drugič z uvodnimi besedami: »Bogu bodi potoženo«, ko ni smel omeniti župnika, kaj šele oblast. Odgovornemu uredniku dr. Ivanu Merlaku to ni bilo všeč, se je celo  zbal novega obiska in preiskave »Udbe« na Družini, kakšnega je že doživel, a se to ni zgodilo; prihajala pa so opozorila glede njenega pisanja. Ljudje pa so Jožetove in druge prispevke brali v sto tisoč izvodih Družine, za praznike še v večjem številu.

Kaj narediti, ko so ga ljudje prosili, naj ne objavi njihovih fotografij

Kje so danes tisti časi, se lahko le nostalgično spominjamo vsi nekdanji sodelavci Družine. Tudi, ko se ljudje niso hoteli fotografirati, so te prosili, da ne objaviš njihovih fotografij s cerkvene slovesnosti, ker so se v času »vladavine srpa in kladiva« bali za svoje službe. Eden jo je res izgubil, ko je po objavljenem ostrem prispevku v Družini povedal svoje ime in priimek. Jože in tehnični urednik, že rajni Tone Seifert, sta si belila lase, kaj naj naredita, ali naj namesto osebe, ko je šlo za intervju ali poročilo, objavita »črno fleho«. Nekateri, kot Jožetovi dobri znanki, profesorici slovenščine v Škofji Loki, ki ju je dajal za zgled, sta bili celo tako pogumni, da sta hodili k glavni nedeljski maši v domačo župnijsko cerkev, vodstvo šole pa ju zaradi tega ni »preganjalo«, ker sta sloveli kot najboljši profesorici na šoli, sta se za to tudi potrudili.

Ko je bilo že objavljeno, pa …

Strah je imel včasih prevelike oči. Tudi pri župnikih, kaj bo Jože napisal. Enkrat je bil res joj, ko je o vaščanih neke vasi, da jim v sosednji vasi pravijo »pesjani«, je moral poznejši direktor Družine dr. Janez Gril obljubiti nov časnikarski obisk in reportažo.

Jože je bil res sočen v izražanju, si je tudi veliko upal. Spomnim se še, ko na neki gorenjski župniji ni prišel niti do župnika, je kar mlada dekleta spraševal o verskem stanju v njej. Župnik pa pokonci, ko je to prebral v Družini.

Spet drugič je poročilo prav tako iz gorenjske župnije začel takole: Visoko so vihrala bandera, iz lin zvonika doneli zvonovi … S tem je hotel opozoriti na zunanje razpoloženje pri praznovanju, ker je očitno manjkalo notranjega, duhovnega.

Kadar jo je zagodel tiskarski škrat

Zelo je bil prizadet, kadar se je v njegov prispevek prikradel tiskarski škrat. Enkrat mu je besedo »bečari« zamenjal z »berači«. Korektor je očitno menil, da se je Jože zmotil, pa je »bečare«, kar naj bi v prekmurščini pomenilo igrive otroke, spremenil v »berače«. Jože se je zelo sekiral, kaj bodo sedaj rekli v tisti župniji, v vsem Prekmurju.

Najhuje pa je bilo, ko je tiskarski škrat »novoposvečenega« škofa Prekmurca Jožefa Smeja spremenil v »novoporočenega«. Tehnični urednik Tone Seifert je takoj, ko smo to opazili, pohitel na Delo in tam naredil »packo«, a nekaj tisoč izvodov je že šlo v tisk in naokrog. Jožeta smo tolažili, da to ni tako hudo, saj se je novi škof na nek način res »poročil« s Cerkvijo, a Jože je bil prepričan, da je to zakuhala »Udba«. Podobno kot pri novem ljubljanskem nadškofu metropolitu dr. Alojziju Šuštarju v glavnem naslovu prispevka »metropopolit«, pri ljubljanskem pomožnem škofu Jožefu Kvasu pa »zaloški škof«. Kdo bi vedel, kaj je bilo res? Mogoče je imel Jože celo prav.

Huje pa je bilo to, sem bil temu sam priča, ko je škof Smej iskal sebe v knjigi ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, ki jo je izdala Družina, a se ni našel. Potem je iskal vsaj svoj klobuk med množico ljudi, a tudi tega ni bilo. Kot očetovega ne na pomembnem dogodku v Pomurju. A škof Smej nam tega ni zameril, kljub temu pa dal vedeti; je imel smisel za humor, je pa tudi odpuščal, kar je marsikateremu težko, celo nekaj nemogočega.  

Utemeljeno svarilo

Jože ni bil le zelo pogumen v pisanju še v trdih komunističnih časih, marveč tudi pravičen in pošten, ko se je bilo treba za koga potegniti pri cerkvenih oblasteh. Tako se je tudi zame pri samem nadškofu Šuštarju, ko mi ni bilo lahko kot edinemu laiku na tako odgovornem delovnem mestu pri Družini; danes sta tako direktor kot odgovorni urednik laika. To mi je tudi povedal, predvsem pa svetoval, kako naj delam, pišem, kakšen odnos naj imam do koga na Družini. Če sem kaj naredil po svoje, me je tudi posvaril, naj se temu izogibljem, kajti sicer lahko izgubim delovno mesto. Tega si pri teološki izobrazbi in štirih otrocih nisem mogel privoščiti, kajti nikjer drugje ne bi mogel dobiti službe, ki mi je bila tako »pisana na kožo«. Ko mi je nekoč prišepnil, da pri Globtouru iščejo turističnega vodnika, da gre za dobro plačano službo, se mi je že čez nekaj dni opravičil, da je sploh to naredil, kajti biti turistični vodnik ob štirih majhnih otrocih res ni primerno.  

Vabili so ga drugam, mu prigovarjali, naj ne piše tako kritično

Jožeta so celo zvabljali drugam, ga pregovarjali, naj tako ne piše, kot je pisal, a se ni dal. Odklonil je predlog prof. dr. Matjaža Kmecla, da naj bi magistriral iz Primoža Trubarja. Ponujali so mu celo takšne službe, kjer bi se mu dobro godilo, bi bil dobro plačan, samo da ne bi pisal o perečih zadevah v Sloveniji, a Jože ni pristal na to.

Spodbujal me je k pisanju

Ko sem kdaj pa kdaj napisal tudi kaj »literarnega«, to objavil v Družini, me je spodbudil, naj nadaljujem s pisanjem, rekoč: »Boš videl, enkrat bo prišlo vse prav, se bo ponudila priložnost, da boš to objavil.« Imel je prav, res je bilo in je še tako. Rad je v Družini tudi poročal o izidu mojih pesniških zbirk in z dogodkov, ki sem jih sam vodil.

Jožetu je pri Družini pripadla čast in dolžnost obenem, da je poročal o največjih cerkvenih slovesnostih in dogodkih. Med drugim o prvem obisku papeža Janeza Pavla II. maja 1996 v Sloveniji. To je zmogel, ker je bil sposoben tega, pa tudi ves se je posvetil pisanju ne glede na dan in uro. Pri meni se je zavedal, da tega ne morem in tudi ne smem kot družinski oče, kajti sicer bo narobe doma, kar je kdaj tudi bilo, so stvari padale na ženo. »Matere ne bi smele biti časnikarke,« je opozarjal, ko je pri kolegicah časnikarkah videl, kako zaradi tega trpi družina, so mu potarnale. Posebej pri delu pri dnevnikih, ko se služba zavleče v noč, doma pa je mož sam z otroki. Mi smo imeli še srečo, da smo delali pri tedniku.

Na Družini se je počutil »doma«

Ko smo prišli k »Šempetru«, je prosil, če bi lahko imel prostor zase v sobi, ki je »gledala« na stavbo klinike za otroške bolezni in cerkev sv. Petra. Zakaj, mi je tudi pojasnil, ko sem zase izbral prostor v drugem delu sobe. »Ker je to moj dom!« je utemeljil. Časnikarski, seveda, duhovniškega je imel na Rakovniku. Sobo sva potem pregradila z omarami, tako da je Jože bolj ali manj samostojno pisal za njimi. Ko smo se preselili na Krekov trg 1, pa sva oba dobila svoji sobi. Jožetova je bila, kako naj bi bilo drugače, kmalu polna knjig.  

Tudi njegovih lastnih; veliko jih je še napisal po upokojitvi. Zelo si je želel, da bi ga uvrstili med člane Društva slovenskih pesnikov in pisateljev, a mu to v »svinčenih časih« ni uspelo. Se kar čudim, ko je napisal toliko zelo raznovrstnih in dobrih knjig, a mogoče komu v vodstvu društva ni bilo pogodu, da bi imeli za člana duhovnika, časnikarja Družine, po vsej Sloveniji znanega in prepoznavnega pisca. Mirno lahko rečemo »velikana slovenskega časnikarstva«.

Bil je dober in razumevajoč duhovnik, tolažnik …

Kar je tudi zelo pomembno in lep spomin nanj: bil je pravi duhovnik, dušni tolažnik, čeprav ga je časnikarstvo, povrh tega profesura na želimeljski gimnaziji in prirejanje kulturnih večerov na Rakovniku polno zaposlovalo. Iz tega, če je kdo zapustil duhovniški poklic, med njimi njegov brat Venci, ni delal tragedije, ga je skušal razumeti. Tudi za p. Marka Ivana Rupnika bi ob vsem obsojanju našel dobro besedo. Takšen je bil, ker je črpal moč iz zelo verne rodne prekmurske družine, duhovno moč pa iz Jezusa. Z njim sem se lahko, ko sva se kam peljala, povsem odkrito pomenil čisto o vsem. Zlasti če je bila pot tako dolga, kot na Koroško. Vedel sem, da bo to ohranil zase, kot je marsikaj, o čemer se je sam spraševal, zakaj je tako. Na primer, zakaj dobra verna dekleta ne dobijo pravega moža, leta upajo, jim je nazadnje v tolažbo sin ali hčerka, ko njihov srčni izvoljenec odlaša s poroko, nazadnje jo celo odloži.

Posebej je čutil s sestro redovnico Mileno, ga je skrbelo zanjo, ko je bila še v Libanonu, je bila tam vojna, jo je nagovoril, da je za Družino poročala od tam, kjer je delovala, pa iz Jeruzalema. Pri njenem in drugem pisanju je povedano izboljševal, napisal po svoje. Rad je tudi koga pohvalil za dober zapis. Med njimi redovnico Amalijo, ki je delala za Radio Vatikan, z zanj značilnim: »Ta tipka pa zna pisati!«

Večkrat mi je priporočil: »Beri knjige, ne časopise! Z branjem knjig boš izboljšal svojo slovenščino, z branjem časopisov pa pokvaril!« Imel je prav. Ravnal sem po njegovem nasvetu. Posebej mi je priporočal v branju dobre slovenske pisatelje. Poleg njega tudi dr. Ivan Merlak, ki mi je celo podaril veliko svojih knjig.

V meni bo živel še naprej

Za Jožetom bodo, kot za nekdanjim direktorjem Družine dr. Ivanom Merlakom, odgovornim in glavnim urednikom dr. Dragom Klemenčičem, tehničnim urednikom Tonetom Seifertom, kot tudi drugimi zaposlenimi in sodelavci pri Družini, ostali mnogi lepi spomini. Tako bo v meni živel še naprej. Duhovno. Hvaležno. Kot časnikar, s katerim sva tisoče ur prebila skupaj, sem se od njega veliko naučil, pri njem odkril in spoznal, to ohranjam še danes. Naj me še naprej pri pisanju navdihuje iz nebes! Od 26. aprila (umrl je 22. aprila na Trsteniku), ko smo ga položil v grob na salezijanskem delu pokopališča na Ljubljanskih Žalah.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič