Logo MojaObčina.si

Komenda

DANES
20°C
12°C
JUTRI
19°C
11°C

VRNIL SE JE V SVETLOBO TIMIJAN

Pesnik in pisatelj prof. France Pibernik je prestopil mejo med biti in ne biti, da bi bil za vedno.

Pesnika in pisatelja prof. Franceta Pibernika je 23. aprila popoldne na kranjskem mestnem pokopališču v Pibernikovem grobu, v katerem že počiva njegov sin slikar in kipar Andrej (umrl je pred desetimi leti) in žena Jolanda (umrla je pred dvema letoma) pokopal župnik župnije Kranj – Zlato polje Erik Švigelj v navzočnosti pesnikovega nečaka mag. Pavla Pibernika, župnika župnije Mekinje, in duhovnika Pavla Juhanta. Rajni je bil namreč župljan župnije Kranj – Zlato polje, kar je župnik Švigelj tudi omenil v svojem nagovoru. Spomnil je na to, da je redno prihajal k maši v njihovo župnijsko cerkev sv. Modesta, rad je tudi sodeloval pri kulturnih prireditvah. Izpovedoval je svojo vero tudi, ko so nasprotniki vere in Cerkve ter prikazovanja resnice o vojnem in povojnem obdobju na Slovenskem pritiskali nanj. Ni se ustrašil pisati o pesniku Francetu Balantiču; je dosegel, da smo ga Slovenci končno spoznali in mu priznali, kako velik pesnik je bil.

Pesnika Balantiča je v svojem govoru omenil tudi mag. Milan Krišelj, dijak prve generacije Gimnazije Kranj, ki jo je učil slovenščino prof. Pibernik. Poudaril je, kako zelo so ga spoštovali dijaki. Tudi zaradi tega, ker je imel njihov profesor spoštljiv in zaupljiv odnos do njih. Njemu in še marsikomu je bil in ostaja vzornik.

O Pibernikovi ljubezni do Slovenije, trdni zavesti pripadnosti slovenskim koreninam in slovenskemu narodu ter vsemu slovenskemu je nemo, a jasno, pričevala slovenska zastava.

Ni bilo velikih govorcev, hvalnic in spominjanj na Pibernikova velika književna dela. Mogoče je bilo celo bolje, da jih ni bilo, saj je vprašanje, koliko bi bili iskreni. Zadnje zemeljsko slovo od njega je bilo skromno, kakršen je bil pesnik in pisatelj sam, saj se je, po tem, kar je doživljal in preživljal, dobro zavedal, kaj je pristno in kaj zlagano, kaj politično zrežirano in kaj pošteno osebno povedano in tako tudi hoteno; kakšni so bili nekateri politični, literarni in kulturni mogotci do njega, pa bi sedaj hinavčili, leporečili in slepomišili, ko v zemljo polagajo njegove posmrtne ostanke. Kdor je bil z njim, bo ostal z njim, kdor pa ne, je bolje, da ga ni ob njegovem grobu. Besede so poceni, obveljalo bo tisto, kar je v njegovih številnih zelo kakovostnih literarnih delih, in iskrenost v spominu nanj.

Covid-19 mu je skrajšal trpljenje, povezano z drugimi boleznimi. Svojo življenjsko pot je sklenil 21. aprila v bolnišnici na Golniku. Zanj je po smrti žene Jolande skrbela hčerka Barbara, organistka specialistka. Za njim ostaja mogoče še kakšno v mislih zasnovano delo, a že to, kar je ustvaril, je izjemno, bo večno zapisano v njegov spomin, marsikomu pa tudi svarilo in opomin.

Med njegovimi stihi bodo v rodni Komendi na ploščah zamolčanih žrtev druge svetovno vojne zanj pričevali tile: Ljubiti dom,/življenje žrtvovati,/za bolečino ve le/zemlja, mati.

Tudi za pesnikovo bolečino, ko je umrlega sina Andreja z ženo Jolando redno obiskoval na kranjskem mestnem pokopališču. S tem sta pokazala, da v njiju še vedno živi, čeprav počiva v blagoslovljeni zemlji. Kot ne umre ničesar, kar je rojeno in ustvarjeno iz resnične ljubezni. Iz duha, ne pa zgolj snovi. Ta priklepa nase, duh pa osvobaja. Pesnika in pisatelja Franceta je vodil v neskončnost, kamor je tako hrepenel. Po večni Energiji, iz katere se je napajal, so v njej prave moči. Nazadnje se je vrnil vanjo, od koder je izšel. V Svetlobo timijan, kot je naslovil svojo zadnjo pesniško zbirko.  

Jožef Pavlič  

Foto: France Stele in Jožef Pavlič

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi