Za mesto Grožnjan v hrvaški Istri mi je prvi povedal rajni tehnični urednik Družine slikar Tone Seifert. Vprašal me je, ali sem že bil tam, in ko sem mu odgovoril, da ne, se je začudil, kaj vse zamujam. On je, ker je bil slikar, mislil predvsem na slikarske kolonije v njem, ki se jih je udeleževal. Pa tudi na srednjeveško mesto kot tako, nadvse poučno, zanimivo in privlačno za ogled.

Priložnost za ogled se nama je z ženo Marto ponudila lani, ko sva se sredi vročega celinskega poletja in podnebja za tri dneve zatekla v hladnejše Istrske toplice. Predvsem zaradi vode, bogate z žveplom, ki ima številne zdravilne učinke (na kožo, po operacijah, gibljivost sklepov …). Poleg tega sva se hodila vsak dan kopat v morje pri Novigradu.

Spotoma sva prvi dan obiskala Motovun, drugega pa Grožnjan. Motovun nama ni bil posebno všeč, veliko bolj Grožnjan. Marta je v njem nakupila lepe razglednice z umetniškimi motivi. Ker ji jih je hitro zmanjkalo, si jih je tudi letos zaželela, ko sva bila spet v Istrskih toplicah, a je bila zelo razočarana, saj so jih prodajali le v eni trgovini z umetniškimi predmeti. Drago.

Dolgo sva iskala trgovino, kjer jih je kupila lani. Ko sva jo našla – galerijo Z –, je bila zaprta. Poleg nje več drugih prodajaln. Čudila sva se, kako to, ko je bilo polno turistov. Rekla sva si, da je to verjetno povzročila korona. Obiskovalci so v glavnem, ker je bilo zelo soparno, pili hladno pivo in druge osvežilne pijače v odprtih gostinskih lokalih, malo pa jih je kupovalo. V eni uri, za kolikor časa sva plačala pri precej zapletenem avtomatu, posebej za tujce, ko si moral odtipkati tudi registrsko številko svojega vozila, sva obhodila vse mestece z ozkimi uličicami. Pri tem sva pazila, da ne bi padla po spolzkih izlizanih večstoletnih kamnih, ker je malo pred tem deževalo.

Zaman sem pritisnil na vrata baročne cerkve sv. Marije, sv. Vida in sv. Modesta iz druge polovice 18. stoletja. Vrata so, kot pri drugih cerkvah v hrvaški Istri, bila zaprta. Ni mi preostalo drugega, kot da svojo pozornost namenim starim istrskim hišam, njihovim značilnim gradbenim prvinam, pomembnejšim stavbam. Prodajalne me niso kaj dosti mikale, bolj Marto. Radovednost, kaj je v prvem nadstropju večje hiše z imenitnimi stebri, ob katerih so se fotografirala brhka dekleta, na zidcu pa so bile lepe rože, me je še enkrat ponesla do te hiše.

V veliki sobi na koncu prvega nadstropja sem ob oknu opazil slikarko. Opogumil sem  se, stopil do nje, in jo povprašal, kaj dela, čeprav mi je bilo prvi hip po opremi in slikarskih stojalih jasno, da tukaj nastajajo umetnine. Povedala mi je, da sodeluje na slikarski koloniji in da je iz Novega Sada, kjer je študirala slikarstvo na likovni akademiji. Dejal sem ji, da je tudi moj hčerka Barbi obiskovala likovno akademijo v Ljubljani, ki jo je zaključila z magisterijem iz ilustracije. Rekla je, da pozna Ljubljano, je tam že razstavljala svoja dela z novosadsko skupino slikarjev.

V pogovoru sem jo tudi vprašal, kje se je naučila tako slikati, a sem se takoj popravil, da je to njen stil slikanja, za katerega bi potreboval razlago. Da slikar pride sam do svojega stila, ko se v šoli nauči najprej osnov slikanja. Če je dober, seveda. Slika, ki je nastajala pod njenimi spretnimi prsti in domišljijo, mi je govorila, da obvlada svoj posel, več pa je nisem spraševal.

Povedala mi je še, da ji je ime Đerđi, da je njen dekliški priimek Ačaji in da je po rodu Madžarka. Sedaj se piše Ratković, ker je njen mož Srb. Ekonomist. »Ravno prav, da poskrbi za prodajo vaših slik,« sem pripomnil, ona pa se je samo zasmejala in slikala dalje.

Ob tem sem opazil, da je prav lepa ženska, postavna, zelo privlačna. »Zares prava slikarka,« sem si dejal, Tone Seifert pa mi je v duhu prikimal, ker je imel smisel za žensko lepoto in ustvarjalnost. Dovolila mi je, da sem jo fotografiral pri delu, mi dala elektronski naslov, da ji bom poslal fotografije.

Med najinim pogovorom je stopila v stavbo tudi Marta, vendar obstala ob vhodu. »Moj mož si je spet našel nekoga za pogovor,« si je mislila in me pozneje tudi okregala. Kot me je že prej, ko sem se spustil v pogovor z glasbenikom s Haitija. Očitno je bila slabe volje, ker ni dobila tistega, kar je pričakovala in iskala. Nekaj razglednic Grožnjana in nekaj z umetniškimi motivi pa le.

»Lani mi je bilo bolj všeč,« je rekla, ko sva se v pripekajočem soncu spuščala do parkiranega avtomobila. »Tudi meni,« sem pripomnil. Nisem pa dodal, da mi obakrat ni bilo všeč zaradi težav s parkiranjem ob robu strme ceste z visoko kamnito ograjo in številnimi obiskovalci ter pretirano zapletenem plačevanju. »Bog ve, kaj jih je nagnilo k temu, kot tudi domačine iz Motovuna, ki se je razgledoval z vrha hriba na drugi strani reke Mirne. Potolažilo pa naju je dobro, čeprav drago vino pri Loredani, prestrašil pa močno lajajoči pes. »Eko pridelava,« naju je prepričevala. »Zgolj za dom, prijatelje in znance.« Eko pa je bila tudi cena. A je nazadnje bolje popiti kozarec dobrega, čeprav dragega vina, kot pa cenejšega povprečne kvalitete.

Sedemsto evrov pa nisem imel s seboj, da bi kupil že naslikano Đderđino umetnino. Danes toliko vredno, jutri mogoče še enkrat več, čez leta nekajkrat več, če bo zaslovela kot francoski impresionisti, o katerih sva tudi govorila. Kako so svoje slike prodajali za drobiž, večerjo, liter vina, danes pa so vredne milijone evrov. Zato je naložba v umetnine smiselna. Dobro pa se tudi počutiš med njimi, če jih imaš v sobi. Recimo, da bi imel Tonetove, ki jih je bilo na razstavi za celo Galerijo Družina, za katero je skrbel. Tudi če ne razumeš, kaj točno je želel slikar povedati z njimi. »Njegov stil,« mi je spet postalo nerodno, ko sem se spomnil na to, da sem Đderđi vprašal, kje se je naučila tako slikati. Nisem je pa objel in poljubil ob slovesu, kar rad in čisto spontano naredim ob posebej ljubih mi osebah. Kljub temu mi ostaja lep spomin nanjo; kako je nastajala njena umetnina. Pa tudi, da je bila edina, ki je v vročem soparnem popoldnevu vztrajala v slikarskem ateljeju v imenitni mestni hiši. Vsaj od zunaj. Slikar mora biti tudi priden, če hoče kaj ustvariti. Če je preveč v bifeju ali gostilni, bo bolj malo, razen takrat, ko je tam iz nuje. To sem vedel že od rajnega slikarja Toneta Seiferta.

Mogoče bova z Marto še tretjič obiskala Grožnjan? Mogoče bom takrat spet srečal Đjerđi, jo objel in poljubil? Kot umetnik umetnika. Marta bo sicer imela krepko pripombo, čeprav dobro ve, da so umetniki iz drugačne snovi kot drugi ljudje. Malce nezemeljske. Sicer ne bi hoteli v svojih delih navzgor. Navzdol gre samo, sem čutil, ko sem vozil po ozki in strmi cesti v dolino. Še dobro, da se je cesta ta čas posušila, kajti s šest let starimi pnevmatikami ni dobro voziti po izlizanem asfaltu, a nove stanejo nekaj sto evrov. Zaradi tega pa počasneje in previdneje.

Đerđi sem že poslal fotografije, a se mi še ni zahvalila zanje. Mogoče ji tudi niso bile všeč? Zaradi tega, ker na njih ni takšna, kot bi si želela. To vem od tedaj, ko sem za neko strokovno revijo fotografiral sodelavko M. Naredil sem na desetine fotografij, nazadnje pa je bila komaj zadovoljna z eno izmed njih. O, ženske! O, umetnice, bi si lahko vil roke in stresal glavo. Kako ste včasih muhaste. Bolje rečeno, nemogoče, a tega ne smem reči, kajti sicer je mogoče, da bom dobil eno okrog ušes. Če že drugače ne, gotovo v besedi. Kot sem jo mimogrede od Loredane, ko je beseda nanesla na drugačno razumevanje spolnosti pri moških in ženskah. Pri prvih v glavnem v besedah, pri ženskah pa v doživljanje le-tega kot ene izmed sicer pomembnih stvari v življenju, a nikakor ne tako zelo, da bi jo morale imeti pogosto na jeziku kot moški. Kdo že poje: Kako sva si različna … Dobro, da je tako. Je pa tudi še drugače, kot mi je povedal osemdesetletni Aldo. Da sta bili dve ženski deset let v isti sobi v zaporu, ko sta prišli iz njega,  sta se, preden sta se poslovili, še pol ure pogovarjali pred vrati. To mi je zaupal, ko se je Marta spustila v pogovor z njegovo ženo Marijo, midva pa sva ta čas pokušala vino v več sodih. Ko je Marta to opazila, je bilo že prepozno. Ne pa za ugotovitev, da dolg ženski pogovor kdaj moškim tudi prav pride. Posebej če so sami v vinski kleti. Pa saj dobro vedo, koliko ga smejo popiti. Toliko, da se malo bolj pogumno spustijo navzdol po strmih in ozkih istrskih cestah. Včasih tudi makadamskih poteh. Tam pa pogum pride zelo prav. In preudarnost, seveda. Sicer gre samo navzdol. Tedaj pa pridejo prav Cigani, bi dejal Tone Seifert. Da »kočijo« (zavirajo), sicer gre lahko vse v tri krasne. To je Tone povedal veliko bolj sočno, a narava te spletne strani tega ne bi prenesla.

Ciganov v Grožnjanu nisem opazil, sem pa več avtomobilov ob bregovih reke Mirne. Mogoče so tam nabirali tartufe? Le enkrat sem jih pokusil, pa – fuj! Kakšna spolna moč v njih?! Je že bolje jesti med in orehe, kot so mladoporočencu svetovali kmečki očanci. Ali spiti kozarec istrskega terana. Poleti, ko je vroče, pa malvazije. Lahko tudi malo biske, a ne preveč, saj je iz bele omele, ki je strupena. »Strup se s strupom zbija,« je rekla Loredana. Je že vedela, saj je leta delala v švicarski bolnišnici. Očanec Aldo tudi ve. Da je biska istrski absint. Pijača umetnikov, intelektualcev in boemov, a da je bolje roke – usta – držati stran od nje. Nisem pa vprašal Haitčana, ali jo je že pokusil. Đerđi bi gotovo rekla: ko bom končala sliko, si bom privoščila kozarec fruškogorskega bisera. Rajni prijazni gostitelj slikarjev na Sinjem vrhu pa je ponudil kozarec vipavskega merlota. Bog jim ga požegnaj, slikarjem, ob večerih, ko zapiha od Jadrana, slika pa je skorajda gotova. Tudi Tonetova bi bila, čeprav je počasi ustvarjal, a ga, žal ni in ne bo več na Sinji vrh. Sedaj ustvarja in razstavlja v nebeški galeriji, je rekel ob pogrebu akademik Milček Komelj. Tam ima kaj pokazati. Kaj bomo pa mi?

Jožef Pavlič

Foto: Jožef Pavlič