Kako  je bil p. Lavrencij velik po umu in srcu, hkrati pa pravi duhovni sin sv. Frančiška Asiškega, potrjujejo poslovilne besede nadškofa Zoreta, provinciala p. Marjana Čudna (za p. Lavrencija je maševal 11. februarja, 12. februarja pa dekanijski duhovniki) in redovnega sobrata p. Darka Žnidaršiča.

Od rojstva 1. februarja 1941 v Zgornjih  Verjanah v Slovenskih goricah, kjer se je rodil očetu Janezu in mami Julijani (učakala je skoraj sto let), je bil vseskozi tesno povezan z njima in bratoma, rad je obiskoval domači kraj.

Frančiškanom se je pridružil 13. septembra 1957 v Novem mestu. Prve zaobljube je naredil 14. septembra 1958, slovesne 4. oktobra 1964, v mašnika je bil posvečen  29. junija 1968 v mariborski stolnici. Nato je bil kaplan v Mariboru in pri Marijinem oznanjenju v Ljubljani, kjer je bil vzgojitelj dijakov in rektor Serafinskega kolegija. Leta 1971, ko so frančiškani preselili malo semenišče v Kamnik, je p. Lavrencij tukaj postal gvardijan, bil pa še naprej rektor Serafinskega kolegija. Leta 1975 je odšel v Sydney v Avstralijo, kjer se je veselil dela med slovenskimi rojaki v na novo zgrajeni cerkvi sv. Rafaela in drugje. Po štirih letih se je vrnil v Slovenijo, bil najprej župnik in gvardijan v Šiški v Ljubljani (1979–1986), nato župnik v Mariboru pri baziliki Matere usmiljenja (1986–1998), potem od leta 2004 do 2010 gvardijan in župnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Poleti 2010 se je vrnil v Kamnik, kjer je deloval do smrti. 

Nadškof Zore je spomnil, da sta se s p. Lavrencijem srečala, ko je kot gimnazijec prišel leta 1974 v Serafinski kolegij v kamniškem frančiškanskem samostanu, p. Lavrencij pa se je pripravljal na odhod v Avstralijo. Nato sta sodelovala v frančiškanski redovni skupnosti v Šiški v Ljubljani, kjer je bil p. Lavrencij gvardijan in župnik, Stanislav Zore pa je tam pomagal kot diakon in pozneje kot novomašnik. P. Lavrencij je bil njegov novomašni in srebrnomašni pridigar. Skupaj sta tudi večkrat pridigala na ljudskih misijonih in tudi pozneje sodelovala. Pri p. Lavrenciju je zlasti občudoval »odličen občutek za bližino z ljudmi«; kako jih je znal »nagovoriti, da so mu prisluhnili iz duše«.

P. Lavrencij je še posebej s svojim lepim pevskim glasom bogatil maše pa tudi prijateljska druženja, krasil cerkev za praznike, Božji grob in tudi bratsko frančiškansko mizo.

Rad je bral, tudi leposlovje, bil vzor mladim frančiškanom, do ljudi vedno  dober in razumevajoč, ljubezniv in usmiljen, odličen spovednik in tolažnik  bolnim na duši in telesu. Tudi mladi so mu radi prisluhnili.

Bil je tudi član UO Društva sv. Jakob Kamnik. Rad se je udeleževal njegovih prireditev, na njih vedno povedal tehtno besedo. 

Jožef Pavlič

član UO Društva sv. Jakob Kamnik 

Foto: Florian Auser in Jožef Pavlič