Zagledal sem jo na koncu velike sobe v prvem nadstropju visoke starodavne palače v Grožnjanu, v kateri so udeleženci slikarske kolonije julija ustvarjali likovna dela. Sedela je ob oknu, tako da je svetloba padala na njeno slikarsko stojalo z leve strani. Sama. Poglobljena v slikanje. Vztrajala je kljub soparnemu vremenu, popoldanski vročici, ki se je pritihotapila tudi v to staro mogočno istrsko hišo. Že na zunaj se je razlikovala od drugih hiš po imenitnih stebrih, velikosti in rdečih rožah na spodnjem zidcu.

Takoj me je pritegnila, a prvič, ko sva šla z ženo Marto mimo nje, nisem stopil vanjo. Pravzaprav se povzpel po širokih kamnitih stopnicah v prvo nadstropje. Tudi zaradi tega, ker je hiša dajala vtis, kot da je muzej, bi bilo treba za vstop vanjo in ogled razstavljenih predmetov plačati. Radovednost, čeprav je to ženska lastnost, mi ni dala miru, da se ne bi po strmih izlizanih kamnih ozke mestne uličice še enkrat spustil do hiše in pokukal vanjo. Marta je sicer ugovarjala, da se nama že mudi do avtomobila, ker sva plačala parkirnino le za eno uro, a me ni prepričala. Toliko me je že poznala, da je vedela, da bo zaman, kajti če se nekaj namenim, potem to tudi storim. Kdaj tudi neumnost. A tokrat je nisem, kvečjemu mogoče prav v tem prostoru staknil omikron.

Kolikor sem mogel naglo, sem pohitel do omenjene hiše, kjer sem prej fotografiral Marto ob enemu izmed stebrov in rožah, se povzpel v prvo nadstropje, ki je dajalo vtis, kot da gre res za galerijo, nato pa pokukal v veliko sobo, kjer je slikala Đerđi. Da ji je tako ime, da je Madžarka po rodu in da se piše Ačaj, mi je povedala kakšnih pet minut pozneje, ko sva bila že v živahnem pogovoru. Malo pred tem, preden je v sobo pokukala Marta. Gotovo iz radovednosti, kaj počnem v njej, pa tudi skrbi, da se ne bi preveč zamudil zaradi že pretečenega časa parkiranja. Povabil sem jo, naj pride k nama z Đerđi, a se je samo obrnila in odšla iz sobe. Očitno je začutila, da je bolje, da naju pusti sama. Res je bilo tako, kajti dve ženski in en moški ne gredo skupaj.

Đerđi mi je povedala, da je iz Novega Sada, da je v tem mestu študirala na likovni akademiji, da je članica njihovega slikarskega združenja in da razstavlja skupaj z drugimi slikarji iz njega. Tudi v Sloveniji je že. Zaupala mi je, da je njen mož ekonomist, na kar sem pripomnil: »To je dobro zaradi prodaje slik.« Da je Srb, izdaja njegov priimek Ratković. Mogoče je bil to moški, ki sem ga srečal, ko sem odhajal iz sobe. Tako sklepam, ker me je grdo pogledal. Mogoče pa je bil le eden izmed udeležencev slikarske kolonije, ki mu ni bilo všeč, da se neki zvedavi turist suče okrog kolegice umetnice.

Đerđi je bila zelo prijazna do mene. Mogoče tudi, ker je v meni začutila sorodno umetniško dušo ali pa, ker sem ji povedal, da je moja najmlajša hčerka Barbara tudi študirala slikarstvo na Likovni akademiji v Ljubljani, naredila magisterij iz ilustracije. Dejal sem ji, da sem tudi sam rad risal, da posebej občudujem francoske impresioniste in da si vedno ogledam televizijske oddaje o njih, kadar so na sporedu na slovenski televiziji.

Zanimal sem se za umetnino, ki je nastajala pod njenimi spretnimi prsti, ki so mešali barve in jih je s čopičem nanašala na platno, na katerem je bil že viden bolj ali manj izdelan moški obraz. Naslikan postrani. Zame malce čuden, a si je nisem upal vprašati, kaj želi povedati z njim. Podobno že dokončano sliko sem opazil v bližini. Sem se pa zagovoril, ko sem jo vprašal, kje se je naučila tako slikati, od kod ji takšen stil. Bolje bi bilo, da bi bil tiho, saj sem vedel za francoski pregovor: Le style, c'est l'homme. Da se tega ne naučiš na likovni akademiji, marveč do njega prideš po letih dela, če si dober slikar, izviren, ne pa zgolj imitator. Učenec znanega slikarja, delaš zanj. Kot so slikarji za Rubensa. Đerđi sem se takoj opravičil za zinjeno neumnost, ona pa se je prizanesljivo nasmehnila. Kaj si je ob tem mislila, mi ni povedala, dobro pa je vedela, da sem ga polomil. Najbolj sem to čutil sam.

Nastalo zadrego sem skušal prikriti o opisom Novega Sada, ki sem ga pred leti obiskal s kolegi z Družine. Krasnega mesta, vendar smo si zanj vzeli premalo časa, si v njem ogledali le nekaj cerkva, se sprehodili po mestu, zapeljali prek Donave, ne pa tudi povzpeli do znamenite Petrovaradinske trdnjave visoko nad reko. »Kakšni butci!« si je gotovo mislila slikarka. Še dobro, da sem zamolčal, kako se nam je mudilo na paračinsko pivo, pa tudi, kako nas je pri tem nadlegoval prodajalec sončnih očal. Mene ni prepričal, saj mi je svoje, imel je dvoje, podaril sodelavec Gorazd. Tako sem bil navdušen nad njimi, da sem jih imel potem skoraj stalno na sebi. Kot kakšen srbski šminker.

Đerđi sem tudi vprašal, koliko pričakuje za svojo sliko. »Šesto, sedemsto evrov,« mi je odgovorila. Zdelo se mi je veliko, a ne preveč, če je prava umetnina. O tem pa, kot sem že dejal, nisem mogel presoditi, kajti tako pa se ne spoznam na slikarstvo. Tudi na sodobno srbsko ne. Barbara mi je zatrdila, ko sem ji pokazal fotografijo, da je zelo lepa slika in da je res vredna najmanj toliko, kolikor je rekla slikarka. Mogoče sem naredil napako, da je nisem kupil, kajti že jutri bo lahko vredna veliko več, čez leta pa, Bog si ga vedi … Kot pri francoskih impresionistih, ki so sprva slikali celo le za večerjo, liter vina, platno in barve, prodali pa komaj kaj, so se jim »poznavalci« slikarstva celo posmehovali. Danes pa so njihove slike vredne milijone evrov. »Kako strašna slepota je človeka,« bi dejal s pesnikom. Še prej pa: »Le čevlje sodi naj kopitar.« Zato sem bil o sliki previdno tiho. O. R., bi rekla naša nekdanja tajnica Joža. Kar tudi ni prav. Povej svoje mnenje, če te je kaj v hlačah, bi dejala sodelavka Manica. Namesto da bi to naredil, sem pohvalil Đerđi, da vztraja pri slikanju tudi v tem vročem popoldnevu, ko njeni kolegi raje srkajo hladno pivo na vrtu bližnjega gostišča, kjer jim bo zvečer zaigral in zapel glasbenik s Haitija, s katerim sem se srečal poprej. »Slikar mora biti tudi priden, če hoče kaj naslikati in zaslužiti,« sem se spomnil sodelavca slikarja Toneta Seiferta, ki me je prvi opozoril na lepote Grožnjana ter slikarske kolonije v njem.

Prijazno Đerđi sem še, da je ne bi preveč zamudil, pa tudi bal sem se, kaj bo rekla Marta, še prosil, če jo lahko fotografiram in za njen elektronski naslov, da ji pošljem fotografijo, kako slika. Ustregla mi je. Dovolila mi je tudi, da lahko njeno fotografijo objavim v javnih občilih in pišem o njej. To sem s tem zapisom in fotografijami tudi naredil. Tudi za ceno Martinega poznejšega oštevanja.

Čeprav sva malo zamudila, nisva dobila za brisalcem zataknjen listek s sporočilom o višini kazni, kar pri Hrvatih ni nič nenavadnega. Sem se pa v srednjeveškem mestecu Grožnjan ob slikarski koloniji, za katero nisem niti vedel, da je ta čas, srečal pri delu s slikarko Đerđi, se prijetno pomenkoval z njo in občudoval nastajanje njene nove umetnine. Kaj govori vam, sami presodite. Meni, če že drugega ne, da je Đerđi prava umetnica, pa tudi lepa in prijazna dama. Kaj za koga več šteje, je osebna zadeva. Za Marto bi več, če bi bil sam slikar. Vprašanje pa je, če bi bila zadovoljna s tem, kako bi jo portretiral. Bi bilo pa zanimivo, če bi Đerđi prosil, naj me naslika, kako bi to naredila. Gotovo na svojstveni umetniški način. Mogoče pa drugo leto, če spet pride v Grožnjan na slikarsko kolonijo, midva z Marto pa na ogled mesta nad dolino reke Mirne. Potem bo najbolje, da Marta vzame s seboj kakšno debelo knjigo ali se zamoti z ogledovanjem mestnih znamenitosti, nakupi razglednic z umetniškimi motivi in obiskom večerne maše v bližnji cerkvi, da bo Đerđi lahko v miru končala moj portret, jaz pa zanj segel globoko v denarnico. Ali pa, da jo povabim na slikarsko kolonijo na OŠ Komenda Moste. Kdaj je že bila nazadnje? Saj res, zakaj ne bi Komenda postala tudi »slikarski kraj«, ko je že Glavarjev, Pogačarjev, konjskih dirk, čebelarjev in vsega drugega. A za to je potrebno veliko več kot moja beseda.

Đerđi, ti kar lepo slikaj naprej. Mogoče pa se srečava v Novem Sadu, ko bomo Komendčani obiskali to prelepo mesto. Lepše kot je Beograd, zatrjujejo poznavalci. A Komendčanom je več do kakšnega Biograda na moru, kot pa do lepotice ob Donavi. Mogoče pa bi jih tja zvabil fruškogorski biser, kot pravijo odličnemu vinu na bližnjih Fruškogorskih goricah.

Jožef Pavlič

 Foto: Jožef Pavlič