Dr. Marko Žerovnik, geograf in kartograf po izobrazbi, kljub dopolnjenemu 91. rojstnemu dnevu (rodil se je 19. aprila 1932 v obrtniški družini v Mengšu) ne miruje. Pred kratkim je v samozaložbi izdal že peto pesniško zbirko z naslovom Sprehod po Sloveniji (Zgodbe v rimah). Knjigo je natisnila tiskarna Oman v Kranju, izšla je v sto izvodih, denarno je izdajo podprla občina Komenda, v kateri živi z ženo dr. Angelco, ki je za knjigo prispevala Utrinke ob branju ustvarjalnega besedila Moja domovina Slovenija. Markova vnukinja Sara Kokelj, študentka petega letnika medicine, korektorica knjige, pa je napisala zelo poetično in tenkočutno Spremljajočo misel o Sloveniji. Obe, posebej Markova žena Angelca, sta avtorja spodbujali pri pisanju zelo zahtevnega izvirnega pesniškega besedila o naši domovini.  

Avtor zbirke že na njenem začetku v daljši pesmi z naslovom Moja domovina Slovenija pove, kako si je zamislil pesniški sprehod po Sloveniji. Začel ga je na vrhu 2062 metrov visoke gore Raduha, končal pa v Brežicah. Nekje ga je moral začeti, pri tem mu je veliko pomagalo geografsko in kartografsko znanje.

Angelca Žerovnik je na začetku svojih »utrinkov« ob pesniški zbirki zapisala, da je v knjigi »v rimah orisano potovanje, pot v geologijo, geografijo, hidrografijo, arheologijo, prazgodovino, zgodovino, demografijo in potovanje po globokih prostranstvih duha«. Da nas ta poetična pot »vodi v pestrost in povezanost sveta in zgodovino na slovenskih tleh skozi dolga tisočletja vse do danes. Raziskovanje 143 slovenskih krajev, gorskih vrhov, dolin in pokrajin, nam omogoča spoznanje teh predelov Slovenije od prvih pisnih virov do danes. Avtor se o vsem tem izraža zelo slikovito … Besedilo v rimi omogoča izjemno strnjeno vsebino, v kratkih izrekih je veliko povedanega.«

Markova žena tudi pove, kakšen je možev sprehod po Sloveniji: »Sprehod se začne na Raduhi s 'Snežno jamom lepotico alpskega krasa', nadaljuje po Slovenski Koroški, Štajerski, Prekmurju, Gorenjski, Primorski, Dolenjski in Beli krajini, zaključi pa se v Brežicah ob reki Savi.«

Poudarja: »Ob spremembah, ki smo jim priča od prazgodovine, ko spoznavamo 'v morje odloženo usedlino', in vse do danes, so besede globoko sporočilne. Statistični kazalci krajev, število prebivalcev v mestih, porast ali padec, razlogi nazadovanja ali razvoja, 'v vzrokih, kot je dovolj ali premalo delovnih mest in stanovanj', nam prikazuje poseljenost Slovenije. Gre za razlike v štirinajstih letih, številu prebivalcev med leti 2008 in 2022 v slovenskih mestih in vaseh.

Vmes so tudi besedila, osebna doživetja, ki opevajo naravo, 'gozd moj priljubljen je kraj, vedno me vabi v svoj raj, v osrčje svoje lepote ponujene v čudovite mi krasote'. Tudi osebna srečanja z ljudmi ob različnih dejavnostih, kot je trgatev, gobarjenje, planinarjenje, razveselijo bralca.«

Čisto na koncu svojih »utrinkov« ob moževi knjigi Angelca ugotavlja: »Ob vse večjem vplivu globalizacije se velikokrat sprašujemo, kako izobraževati mlade, kaj pokazati turistom in popotnikom, zgodbe v rimah so pravi popotni pripomoček, kratek, jedrnat, za spoznavanje Slovenije.«

Naslovnico krasi lep barvni posnetek zakoncev Žerovnik med sprehodom v bližini Štefanje Gore, od koder vodi pot do bližnje Možjance, hrbtna stran pa prinaša pesem Iz mojih otroških let, v kateri se avtor spominja rodnega Mengša. Na levem zavihku je avtorjeva fotografija, pod dno pa zapis Nekaj o meni, ki se nadaljuje na desnem zavihku knjige. V njem Marko Žerovnik spregovori o sebi, svoji izobrazbi, delih, zlasti kartografskih, knjigah, ki jih je doslej napisal, na koncu pa, kaj je pomembnega naredil za domačo občino in v njej.

Žerovnikove »Zgodbe v rimah« po slovenskih krajih obsegajo več kot 225 strani, za objavo jih je avtor tudi »računalniško priredil«.

Komendi, kraju, kjer živi, je posvetil tri pesmi: Komenda, Obdajajoče cvetje in Na komendskem sejmu. Bližnjim krajem pa pesmi: Kamnik, Arboretum Volčji Potok, Krvavec, Grintovec; gorska vrhova, na katera se je še posebej rad povzpenjal.

Šentjanžu, rojstnemu kraju Komendčana Jožefa Ciraja, pravzaprav njegovi domačiji Žemrak, kjer je Jožef, navdušen zbiratelj starin, zbral veliko dragocenega dokumentarnega gradiva in predmetov, z ženo dr. Marto pa sta nad Žemrakovino postavila kapelico Svete družine z relikvijami škofa bl. Antona Martina Slomška, je Marko Žerovnik namenil pesem z naslovom Šentjanž. Tudi zaradi tega, ker so se v njej lani pred novim letom prvič zbrali člani Glavarjevega kluba, katerega koordinator je prav Jožef Ciraj, Marko Žerovnik pa je tudi njegov član.

Jožef Pavlič