Temu pisanju je botroval zapis z dne 8. decembra na MMC RTV SLO pod naslovom Neil Gaiman, Margaret Atwood in Stephen King tolažijo pisateljico, ki je ni prišel nihče poslušat. V mislih imam pisateljico Chelsea Banning, ki si je vzela več let za pisanje svojega prvega romana Of Crowns and Legends, se veselila srečanj s prihodnjimi bravci in podpisovanja knjige pri njeni predstavitvi, nazadnje pa je bila močno razočarana, saj sta se predstavitve udeležila le dva.

Pisateljica se je »zasmilila« drugim že znanim pisateljem. Ob njenem pripetljaju so brez dlake na jeziku povedali, kaj vse se je že njim dogodilo, ko so predstavljali svoje knjige. Tudi to, da na predstavitev ni prišel nihče, če pa je že, so spraševali, kje je stranišče, želeli kupiti lepilni trak, knjigo o nacistih, so se uslužbenci knjigarne pretvarjali, da so morebitni kupci njene knjige, je prišel le bratranec pisateljičinega moža, je babica pripeljala vrtčevska otroka, da je sama imela malo miru, se je s pisateljem (Jonathanom Coejem) namesto obiskovalcev pogovarjal voditelj kulturnega večera, je to nazadnje tudi povedal. S temi svojimi doživljaji pri predstavitvah knjig so želeli pisateljico spodbuditi, naj ne bo preveč razočarana in naj ne kloni.

Moje prigode z mojimi knjigami

Njena izkušnja in »tolažba« uglednih pisateljev sta tudi mene opogumili, da povem nekaj svojih prigod. Tudi meni ni bilo lahko pri predstavitvah mojih knjig in pesniških zbirk, ker sem plah po naravi, sramežljiv, se bojim hudobnih ljudi, posebej zlobnih jezikov. A vedno znova zberem toliko moči, da se s svojo novo knjigo podam na »trnjevo pot« do bravcev in morebitnih »kupcev«. Da se mi delno povrnejo vsaj stroški lektoriranja, oblikovanja, tiska in vezave knjige. Pisateljičino doživetje – pisanje knjig – jemljem v zakup tudi kot lastno početje. Tisto, o katerem se mi je pred leti pisatelj Alojz Rebula takole izrazil na misijonskem dnevu v Komendi: »Nič več vredno, kot deklino delo, če ga dobro opravlja!« Ni več ali manj vrednega dela, pomembno je, kako dobro je narejeno in koliko svojih talentov, zlasti pa ljubezni, smo vložili vanj. Prizadevam si, da je te čim več. Kako to sprejemajo bravci, je njihova stvar, moja je, da napišem čim boljšo knjigo. Jezikovno izpiljeno, verodostojno in kakovostno, čeprav se pisanja ne da meriti »na vatle«, kot je to ugotavljal že genialni, a tudi hudomušni pesnik Prešeren, ga je to reševalo pred nerazumevajočimi Kranjci.

Knjige podarjam, bravcem pa rečem, da bom vesel njihovega daru zanje. Kolikor mi morejo, so mi pripravljeni dati. So razumevajoči. Nekateri celo zelo. Cenijo moje delo za komendsko občino in župnijo, vso Slovenijo, posebej Cerkev v Sloveniji.

Zakaj sploh pišem(o)?

Zakaj pišem(o)? Na to vprašanje, tudi samoizpraševanje, mi je pred dnevi odgovoril srebrokovač in zlatar Christoph Steidl Porenta: Kdor je enkrat okusil vonj tiskarskega črnila, mu bo ta ostal vse življenje. Sam sem ga najprej kot časnikar, a sem si želel več, več narediti iz sebe, čeprav zelo cenim časnikarski poklic, ki je po mnenju poznavalcev eden najtežjih. Ne zgolj biti »neki novinar«, kot se je o časnikarjih izrazil doktor znanosti v našem kraju. Mi je pa več 40-letno časnikarsko delo (poklicno in upokojensko) odprlo številna pota do ljudi in njihovih »zgodb«. Celo najbolj intimnih.

Nasveti, kako s knjigo do ljudi

Zelo dragocena izkušnja, ki mi pride prav, kadar spregovorim, jih skušam kot tiskovni predstavnik DU Komenda za kaj pridobiti, jim kaj razložiti in pojasniti, jih navdušiti za višje cilje, kot pri prednovoletnem srečanju v Planinskem domu Komenda za lep kos pečenke, ocvrto meso in krompir, solato ter kozarec refoška ali točeno laško pivo, čeprav je tudi to treba prav ceniti. Zato sem jih na prejšnji seji tudi vprašal, kako bi predstavil svojo najnovejšo knjigo Sanjati in žeti. Dobil sem najrazličnejše odgovore od nasveta, naj ne hodim po domovih, saj ljudje tega ne marajo, raje dam knjige voditeljici po Glavarjevi knjižnici, da bodo tam na voljo obiskovalcem, pokličem predsednico Medgeneracijskega središča Komenda, imam predstavitve knjige …

»Poezija ne sme ostati neobjavljena!«

Zahvalil sem se jim za te in druge nasvete, se jih malo držal malo pa tudi ne. Ravnal sem po svoji pameti, premisleku in, končno, odločenosti, da knjiga mora med ljudi. Pri pisanju poezije in izdajanju pesniških zbirk me je k temu spodbudil znani hrvaški pesnik: »Poezija ne sme ostati neobjavljena.« To sem rekel tudi eni izmed pesnic v naši občini, ki je napisala že več sto pesmi. Ko mi je pokazala kup »gradiva«, sem samo debelo pogledal, kaj vse je ustvarila, ji predlagal, naj mi ga zaupa, da ga bom pregledal, nato pa skupaj z njo odbral pesmi za pesniško zbirko, to uredil, ji napisal spremno besedo, hčerka, magistra vizualnega oblikovanja, pa jo bo oblikovala. A se je pesnica ustrašila, da sedaj še ne. »Da ne bo prepozno!« sem jo opozoril.

Zgodba in pisatelj morata imeti »jajca«

To velja za vse pisce. Pa tudi, da morajo najti poti do ljudi. Te pa niso lahke, moraš za to »imeti jajca«, bi dejal nekdanji ravnatelj Celjske Mohorjeve družbe Janko Jeromen. Najprej, da ima zgodba »jajca«, nato pa tudi pisatelj, da stopi pred ljudi. Se s tem izpostavi. To je od vsega najteže, kajti lepo je v miru ustvarjati doma, se veseliti, ko meniš, da si kaj dobrega napisal (kdaj tudi podvomiš …), se prepričati, ali je res dobro, nato pa iti med ljudi. Samozavestno, pa naj bo, kar bo. Sicer je bolje, da greš k »Šunkarju« v Moste prebirat krompir.

Lepi spomini na predstavitve knjig

Tako je bilo tudi pri meni. Večinoma so me povabili na predstavitve mojih knjig, kdaj pa sem se po pogovorih in na nasvet ljudi, ki me imajo radi, spoštujejo moje delo, ga poznajo, tudi sam odločil za to. V veliko veselje mi je bilo, ko so moje pesmi brali člani Društva umetnih kulturnikov Kaj ti mar Komenda, ki so to naredili sijajno, pa štipendisti UPPG (na recitacije sem jih enkrat sam pripravil); enkrat sem jih tudi sam bral, ko je profesorica slovenščine Nuša Fujan pripeljala v Komendo svoje dijake.

Zbrati dovolj poguma …

Pred temi nastopi, posebej če sem sam govoril, mi je bilo vedno tesno pri srcu, sem se spraševal, kako bo, ko pa je prišlo do tega, sem zbral ves pogum, se osredotočil na dogodek in ga navzočim skušal čim bolj polepšati in ovrednotiti. Udeležba je bila različna, odvisna tudi od mojih pisnih vabil, a to me ni vznemirjalo in motilo. Menil sem, da so prišli tisti, ki so resnično želeli priti. Kdo mogoče tudi zaradi tega, da bi bilo v dvorani vsaj nekaj poslušalcev (nisem priljubljeni pisatelj Ivan Sivec, ki jih ima vedno polno), bi mi dali občutek, da je moje delo nekaj vredno. Tega sem se zavedel ob televizijski oddaji, v kateri je bilo poudarjeno: Če hočeš, da bodo ljudje brali tvoje knjige,  moraš biti najprej sam prepričan, da so dobre in vredne, da pridejo med ljudi. S takšno zavestjo grem z njimi mednje. Na različne načine: od pogovora za Radio Ognjišče in Radio Kranj do intervjujev za občinska in druga glasila, objave na spletnih straneh, predstavitve doma in drugje. »Tržnega uspeha«, če lahko tako rečem, nimam, ljudje pa vsaj zvedo, kaj sem napisal. Ali me bodo prosili ali poklicali za novo knjigo, je njihova stvar. Moja je, da grem z njo do ljudi.

Ko te ustavijo že na hišnem pragu

Pri tem doživljam vse mogoče. Ena izmed župljank me je ustavila kar na hišnem pragu, rekoč: »Ravno delam palačinke, pridi po novem letu!« En sorodnik je preletel knjigo, mi čestital, nazadnje pa mi jo je vrnil s pojasnilom, da ne bere. Drugi sorodnik mi je odsvetoval načine predstavitev knjig, kakršnih se poslužujem, ni pa mi vedel svetovati, katerih naj bi se; priznal pa je, da sam ne piše, ima pa veliko knjig.

Dragocena ameriška izkušnja

To in drugo me ni potrlo, mi ni vzelo volje do pisanja in hoje s knjigami do ljudi, saj sem podobno doživljal že leta 1973, ko sem kot študent teologije po Ameriki od vrat do vrat prodajal Sveta pisma. Od opravičil: »I'm right busy now!« do povabil lepih deklet, ki so bile same doma, naj se raje posvetiva prebiranju kakšnih drugih »knjig«, čitanki njenega telesa. Mi je pa dalo izkušnje, voljo in moči za to, kar počnem sedaj.

Največ od vsega mi ne pomeni dar, ki mi ga kdo da za knjigo, marveč veselje in hvaležnost ljudi, da bodo imeli kaj brati do božiča in novega leta ter pozneje. To me opogumi in dvigne, da se vedno znova odpravim na pot. Dostikrat na  mučno in naporno, a kdaj tudi uspešno. Če mi ne verjamete, poskusite sami.

Ko dobivam moč besede od Božje besede …

Velik Bog lonaj in najlepša hvala tistim, ki me sprejmejo, mi prisluhnejo in  kdaj tudi obdarijo. Jaz jih z močjo besede, oni pa mene z darom od srca, spodbudo, naj nadaljujem s pisanjem in še pridem k njim z novimi knjigami. Krepi me zavest: še so Slovenci, ki jim veliko pomenijo knjige, ne le tone betona. Oboje gradi, a kaj bo ostalo dlje časa, za vedno, je jasno. Če vam ni, pridite pogledat v središče Komende. Se prepričat o naši tvarni in duhovni dediščini, pa tudi svarilu prerokov: ne bo ostal kamen na kamnu. Božja beseda pa vedno. Nekaj tudi človeških besed v preblisku Božje besede. To je moj prvi namen, mi daje moč in pogum, da vedno znova sedam za delovno mizo in pišem. Z vso odgovornostjo in spoštljivostjo do BESEDE same. Kot pravi apostol Janez: V začetku je bila Beseda. Ta bo tudi ob dopolnitvi časov. Božja beseda. Moja pa le, če bo v soglasju z njo.

Jožef Pavlič