Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

RAPSODIJA V ZELENEM

Majsko nedeljsko popoldne ob branju metafizične poezije angleškega baroka
Moral bi počivati zaradi jemanja kapljic maxitrol pri zdravljenju z bakterijo okuženih in posledično vnetih oči, a kdo bi na prvo nedeljo v maju? Zares pravo majsko nedeljo z bohotno razcvetelo naravo, ozelenelimi gozdovi, pokošenimi travniki, ki še vsi vonjajo po prvem že domov spravljenem senu. Včasih smo mu na kmetih, ko smo le dvakrat kosili, rekli mrva in otava, danes pa ne vem, kako bi ga  poimenoval, ko kmetje kar naprej kosijo, vozijo gnojevko na pokošenine, pa kmalu spet kosijo, ker trava tako bujno (prebujno) raste.

Utihnil je Stavrosov glas

Bolje bi bilo, da ne bi »odprl« računalnika, a kaj ko je toliko zanimivega branja. Če že drugega ne, o smrti priljubljenega hrvaškega pevca Jasmina Stavrosa; predvsem pa o njegovem spreobrnjenju, ko je zanj žena tako vneto molila. Pomislil sem celo na to, da bi šel na njegov pogreb v Split, a bi bilo to le malo predaleč zame. Mogoče je pa šla hčerka Veronika (nisem je še vprašal), ko mi je tolikokrat pripovedovala o njem, z možem Željkom in sinom Dorianom bila celo na dopustu pri njegovih znancih, mogoče celo sorodnikih, na Braču.

Z mislimi pri godovnikih, posebej sv. Florjanu

Namesto tega sedim v svoji sobi, hvaležen ženi Marti za dobro kosilo, župniku Zdravku za jutranjo pridigo. Govoril je o gasilskem priprošnjiku sv. Florjanu. Lahko bi tudi o cerkvenem učitelju sv. Atanaziju, katerega kip imamo v glavnem oltarju naše župnijske cerkve, pa verjetno sploh ni pomislil na to (to bi bila lahko čudovita homilija); apostolih Filipu in Jakobu ml., da ne omenjam sv. Dominika Savia.

Hvaležen že samo za pogled skozi okno, ko vidim, kako je zunaj lepo.

Ne bi smel brati, kaj šele pisati, a ne morem iz sebe oz. prek samega sebe. Čakam na Martino sladico in kavo. Angleško, ki jo je hčerka Marija prinesla iz Londona, kjer je uspela preteči sloviti maraton.

Pisatelj Saunders me je čisto »zasvojil«

Premišljujem, česa bi se najprej lotil po prebranem Desetem decembru ameriškega pisatelja Georga Saundersa. Ali njegove knjige Lincoln v bardu, ki jo imam prav tako na mizi (Marta jo je začela brati, pa jo je odložila, ker je že prej o predsedniku Lincolnu prebrala klasično delo Ljubezen je večna Irvinga Stonea), ali že orumenele knjige Ivana Tavčarja 4000, o kateri se je Iztok Simoniti razpisal v Delu. Ne le razpisal, marveč razpištolil čez Cerkev (Manica bi rekla še kako drugače ...), v istem prispevku vnovič po nepotrebnem na dan »privlekel« in »grajal« kardinala Franca Rodeta in umetnika p. Marka Ivana Rupnika (ali slednji res ne more v miru pričakati razsodbe vatikanske justice, prvega bi pa tudi že lahko pustili pri miru, sicer bo primoran napisati nadaljevanje spominov). Ali, kar bi bilo najbolje, Metafizične poezije angleškega baroka, ki so jo v prevodu in izboru Nade Grošelj 5. maja zvečer predstavili v Galeriji Družina. Ali pa bi začel kar sam pisati v smislu Saundersa. Dobro vem, da bi tega ne zmogel, kaj šele tako dobro, kot on (kot teolog ga tudi ne smem priporočati, ker je v knjigi Deseti december polno besed z začetnicami p …, f …, j …; me bo kakšna »pobožna« župljanka zatožila ustanovi, podobni nekdanji cerkveni inkviziciji.

Malo mi je žal, se sprašujem, kako da ni bilo to soboto maše v čast sv. Florjanu v prelepi podružnični cerkvi sv. Boštjana v Mostah, kjer je običajno bila, a se potolažim, da so šli naši gasilci tega dne verjetno k maši na Brezje ali vsaj v Lahovče, kjer je v glavnem oltarju prav ta svetnik, je maševal celo nadškof Stanislav Zore.

Kako naprej po tragičnih dogodkih v Srbiji in grožnji v Trbovljah?

Ob sv. Dominiku Saviu pomislim, da bi mu bilo dobro priporočiti naše otroke in mladino, da ne bi prihajalo do tako hudih dejanj, kot so bila pred kratkim v Srbiji. Pomislim tudi na ravnatelja naše osnovne šole, kateremu baje nasprotuje skupina staršev; vprašam se, kako bodo (bomo) vsi skupaj ravnali »po Srbiji« in tudi Trbovljah? Vprašam ne kar tako, saj sem bil pred leti predsednik Sveta staršev in Sveta šole na OŠ Komenda Moste, sem se zelo dobro »ujel« z ravnateljico (moški se verjetno bolje z žensko); tudi z nedavno sem »dobro vozil«, ko me je celo povabila, naj šoli zapustim svoje knjige s posvetili. Kakorkoli: skušal bi se čim bolje pogovoriti z učitelji in starši, kot sem se nazadnje z vaščani Pšate, od katerih nekateri nasprotujejo postavitvi velikega križa nad vasjo vaščana N. P., spet drugi pa to zagovarjajo. Prepričan sem, da je treba nekaj narediti, da bo slovenska šola jutri drugačna, kot so v petek v oddaji Odmevi poudarile verodostojne predstavnice stroke.

Šola naj bo spet predvsem in najprej šola

Da bo šola spet šola, bodo v njej imeli prvo in zadnjo besedo ravnatelj in učitelji, ne pa starši in učenci. Starši naj jo imajo doma pri otrocih, župnik pri verouku, učenci pa naj spoštujejo učitelje in se čim več in čim bolje učijo in naučijo. Tako kot je bilo nekdaj, ko sem bil še sam učenec omenjene šole, dijak Poljanske gimnazije in študent Teološke fakultete. Ko je bil še red, čeprav je bil komunizem, danes pa je vsakomur vse dovoljeno. Niti pomisliti si nisem upal, da bi se kdaj postavil po robu komu izmed učiteljev, svojo mamo sem opozoril, naj bo previdna, preden je šla na »roditeljski sestanek«, v gimnaziji smo sedeli tiho kot miši in trepetali, kdaj bo kdo kaj vprašan (za pet predmetov res nisi mogel biti vedno dobro pripravljen), kot študentje smo silno spoštovali profesorje. Sedaj pa tole! Res »štala«. Saunders bi celo rekel: »za pop …« Zadosti tega, njega. Literarni teoretiki ga kujejo v zvezde, dobil je kopico visokih priznanj, moja profesorica slovenščine na osnovni šoli Anica Razpotnik pa bi mu dala čisti cvek za njegovo pisanje. Raje bi priporočila v branje Tavčarjevo knjigo 4000, čeprav bi bilo bolje, da bi jo skurili na grmadi sredi Ljubljane zaradi proticerkvenega pisanja, ne pa razmeroma nedolžne Cankarjeve Erotike.

Včasih se je treba dvigniti v višave, od tam pogledati v nižave

Še najbolje bo, da vzamem v roke dobro staro angleško metafizično poezijo, v kateri je tudi erotika, vendar v prvi vrsti nadčutnost, filozofija, celo Bog, Odrešenik, svetniki in angeli, Cerkev. Poezija, ob kateri si odpočiješ, se čudiš, kako so znali angleški pesniki 17. stoletja to duhovito povedati, uživaš v bogastvu izrazov, »prefinjenega razločevanja«, »ostroumnosti«, »slikovitosti in všečnosti«, »analitičnosti«, tudi izobraženosti in razgledanosti pesnikov. Celo takšna pesem, kot je Smrt Georga Herberta (1593–1633), te ne potre; posebej ker si prej prebral pesem Življenje. Ali pa ljubezensko pesem Ljubici, ki sedi ob reki: valčica pesnika Thomasa Carewa (1595–1640).

Nič tako pregrešnega, da bi na predstavitvi navzoči filozof p. dr. Edvard Kovač, velik poznavalec lepega (Lepega), zmajeval z glavo, veliko prej bi ob tako »čaščenem« pisatelju Tavčarju, katerega leto praznujemo, pa pesniku Karlu Destovniku Kajuhu (letos je prav tako njegovo leto), za katerega se sprašujem, ali mu je bilo res treba stopiti v vrste VOS-a; po moje bi bilo veliko bolje, da bi ostal pri poeziji, namesto hodil z revolverjem, skritim pod plaščem, po Ljubljani. Koliko pesmi bi še lahko napisal, če ga ne bi ustrelil Nemcem vdani slovenski žandar … Zasmilil se mi je, ko sem nedavno gledal dokumentarni film o njem, prav tako njegova partizanska spremljevalka v kulturniški skupini Štirinajste divizije Brina, ki so ji ob pohodu divizije na Štajersko pomrznili prsti na nogah in ni več mogla plesati, je svoj ples odplesala v štajerskih belih strminah.

Bolj se potrudimo, pa bo tudi nam uspelo uresničiti naše sanje

Vsakdo izmed nas kdaj pomisli, kaj vse bi bil rad v življenju, je imel talente za to, pa jih ni uspel uresničiti. Prevajalki Nadi Grošelj je uspelo pri prevajanju angleške metafizične poezije. Kako dobro, lahko presodi vsakdo, vsaj malo bolj vešč angleščine, ker je v knjigi na levi strani pesem v izvirniku, na desni pa v prevodu. Ugotovil bo, da zares dobro, kar so pri predstavitvi knjige potrdile recitacije izjemnega recitatorja Pavla Ravnohriba. Pomislim: ne bi bilo napak, če bi najprej pesem prebral v angleščini, nato v slovenščini, da bi jih slišali v obeh jezikih. Kot mi je svetovala občanka Milena: preberi svoj prispevek na glas, potem boš videl, kje si kaj zgrešil. Na glas oz. z glasbo, je to na nepozabnem literarnem večeru povedal Boris Šinigoj; z glasbo, ubrano na čas, ko so nastajala prevedena dela. Ta čas in ta dela sta v pogovoru z urednikom zbirke Sidera dr. Branetom Senegačnikom predstavila prevajalka Grošljeva in docent dr. Alen Širca.

Posrečen umetniški »uvod« v kronanje kralja Karla III.

Umetniški večer je bil kot nalašč literarni uvod za sladokusce pred kronanjem angleškega kralja Karla III. naslednjega dne. Bleščavo mu je dajala tudi polna luna, ne le zelo posrečena scena pri predstavitvi knjige z listi iz nje in že kar intimno/romantično osvetlitvijo, realnost in iztreznitev pa (pri meni) vrnitev domov in ženin: »Možek, v kuhinji te čaka še nepomita posoda. Tako sem bila utrujena, da nisem mogla več stati na nogah.« Kaj sem hotel drugega, kot lotiti se (ne)ljubega opravila. Kljub temu pa navdušenje za angleško romantično poezijo v meni ni splahnelo; celo povečalo. Me je pa minilo, da bi šel na sprehod (šel sem le na bližnji travnik, da sem naredil nekaj fotografij), saj so se bližale plohe in nevihte; sem jo ob pravem nalivu hitro ucvrl domov. Bolje in potrebneje bi bilo, da bi šel privezat k žici še krhke trtine vitice.

Čudno ali pa ne: vedno znova odpiram knjigo s prevedeno poezijo in se čudim angleškim baročnim pesnikom, kako lepe in všečne pesmi so pisali, prevajalki Nadi Grošelj, kako dobro jih je prevedla in recitatorju Pavlu Ravnohribu, s kakšnim čutom zanje jih je interpretiral. Dobro, staro poezijo, čeprav ji poznavalci ob koncu knjige, med njimi moj priljubljeni pesnik T. S. Eliot, ne pripisujejo kakšne posebne literarne vrednosti. K njej se bom še vračal, kot h čaši starega preizkušenega vina namesto novine.

Tudi mi imamo svoje zvezde. Če ne, jih vsaj sanjajmo ali pa dobro poglejmo okrog sebe, da jih ne bomo spregledali

Včasih se mora človek res dvigniti nad vse, kar doživlja hic et nunc. Dobesedno reševati samega sebe. Posebej pod večer. Tedaj je zaželena tudi metafizična poezija, prej pa sprehod ob Pšati, občudovanje Grintovcev, ki imajo še vedno bele kučme na glavah, prve ribe, ki si jo ugledal v Pšati (lani jih je pomorila presahnjena struga), zakoncev srednjih let, ki ju ni sram iti skozi vas z roko v roki. To pa ni več metafizična poezija, spoznavaš, marveč dejanska ljubezen. Ko se nebeško in zemeljsko zbližata, si telo in duša sežeta v roko, mož in žena (ljubimca) postajata eno. K temu pripomore tudi maj in tako lep pesniški večer, kot ga je pripravila Založba Družina. Da smo si ljudje bolj ljudje, pozabljamo na vse hudo in se stegujemo k zvezdam. Tudi sam, bi bilo bolje, da bi šel zaradi vnetih oči in jemanja zdravil, zanje v naravo, a človek si včasih ne da (noče) dopovedati, kaj je zanj bolje. Gotovo je dobro prebrati kakšno lepo pesem. Tudi romantično iz Anglije 17. stoletja. Vnovič prisluhniti popevki Džuli, pri kateri se je proslavil bobnar Stavros, ter se dvigniti nad vsakdanjikom. Metafizično. Ves. Cel. Enovit in celovit. Posebej v maju, mesecu ljubezni, pa tudi romantike. Metafizična poezija angleškega baroka bo dober pripomoček pri tem.

 

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič


Oglejte si tudi