Vijugava.
Vsak dan jo prehodim in nikdar ne izhodim.
Vse je ob njej,
od pamtiveka do danes.
Za spomin v vitrino in za življenje.
Od prvega kamen iz Rimskega vodnjaka pri Anki,
od drugega moč, da preživim
iz sinjin nad Hosto
in iz brbotanja studencev,
prepolnih po neurjih,
nazadnje še Pšate, 
besneče pod Slevskim hribom.
Pozimi jo premerim na smučeh,
spomladi presanjam,
očaran od zelenila ob njej
in omamljen od tisoče vonjev,
poleti preznojim kot nekdaj vlečne živali,
jeseni presopem, 
težko obložen od sadov zemlje, da pokajo jermeni.
Bog blagoslovi to pot!
Polno dobrot,
hvale 
pa tudi ječanja v stoletjih,
nakopičenega gorja,
a s ciljem na koncu:
v Suhi dol
ali do reke,
kjer si sežemo v roke
in odpljujemo na novo pot.