Zbor pod vodstvom zborovodkinje Natalije Šijanec je zapel vrsto cerkvenih in posvetnih pesmi, s katerimi je, kot je Društvo Tun'ški glas zapisalo v povabilu na koncert, počastil "slovenstvo, Slovenke in Slovence". To je naredil s sijajnim petjem, energično zborovodkinjo, instrumentalisti in izborom pesmi, v katerih je zaživela vsa Slovenija.
V kulturni dogodek je s pozdravno besedo gostom, med katerimi sta bila tudi kamniški župan Matej Slapar in podžupan občine Sv. Ana v Slovenskih goricah Martin Breznik, predsednik dolenjske Regijske čebelarske zveze Petra Pavla Glavarja Anton Koželj, čebelar Franc Šivic, avtor knjige Moje življenje s čebelami, s soprogo in drugi ugledni poslušalci, uvedla odgovorna urednica Tun'škega glasa Milena Erbežnik Klanšek. Najprej je predstavila Petra Pavla Glavarja. Zlasti je povedala, kaj je naredil za Tunjice in Tunjičane. V nadaljevanju je recitirala tudi pesem Vida Ambrožića z naslovom Peter Pavel Glavar (zapisano leta 1949) ter Glavarjev domnevni govor pri blagoslovitvi cerkve, kakor ga je v knjigi In večno bodo cvetele lipe zapisal pisatelj Ivan Sivec.
Kamniški župan Matej Slapar je v nagovoru omenil, kako je potrebno spominjati se in obujati zavest slovenstva, "rojstva" naše samostojne države in "graditi Slovenijo".
Podžupan Sv. Ane Martin Breznik je ob koncu koncerta pohvalil prireditelje in nastopajoče, obenem pa poudaril pomen prirejanja takšnih kulturnih dogodkov na visoki ravni za nas Slovence; tokrat posebej Tunjičane in obiskovalce od drugod. Žal se jih je prireditve udeležilo le malo, razlog pa je bil verjetno strah pred okužbo s covidom-19. Tisti, ki so prišli, so uživali v izvrstnem petju, instrumentalni spremljavi pevcev zelo številčnega zbora in raznovrstnih pesmih, ki jih je napovedovala Špela Vuzem Ruhitel. Zbor je že prej predstavila Milena Erbežnik Klanšek.
Obiskovalce kulturnega večera je pozdravila tudi predsednica Kulturnega društva Sveta Ana v Slovenskih goricah Suzana Rejak Breznik.
Prireditelj koncerta je zaradi neugodne vremenske napovedi kulturni dogodek s prvotno načrtovanega kraja pri Podružnični osnovni šoli v Tunjicah prestavil v baročno cerkev sv. Ane. Izkazalo se je, da je, z ozirom na graditelja cerkve Petra Pavla Glavarja in okroglo obletnico njegovega rojstva, naredil modro in pravilno potezo, kajti obiskovalci so ob izjemnem petju uživali tudi v pogledu na glavni oltar, v katerem domuje zavetnica cerkve, prižnico, stranska oltarja, križev pot in druge kulturno-umetnostne znamenitosti cerkve na najlepšem možnem kraju - predgorju Kamniško-Savinjskih Alp. Pri tem je strogo upošteval predpisane varnostne ukrepe zoper epidemijo.
Koncert se je nadaljeval s prijateljskim srečanjem ob in v prostoru pod župniščem, kjer so gostje s pesmimi in igranjem na glasbila potrdili, da so pravi Štajerci, Tunjičani pa dobri in radodarni gostitelji. Nekaj pevk se je celo zelo spretno zavrtelo. A goste je še čakala dolga vožnja domov ... Kar škoda, ker bi človek v njihovi družbi, pa tudi ob brhkih in živahnih Štajerkah, hitro pozabil, koliko je ura. Kdo bi se lahko ob njih tudi "spozabil" v "čudoviti poletni noči", kot je pisalo na vabilu. Samski Tun'čani so imeli tokrat možnost in priložnost, da bi s katerim od štajerskih deklet navezali stik in morebiti še kaj več. Tako pa se bodo morali prihodnje leto ob godu sv. Ane potruditi do Sv. Ane v Slovenskih goricah. Je kar daleč, a upajmo, da ne bo močno deževalo, kot je ob vračanju veselih Štajercev in Štajerk domov. Naj to ne bo izgovor in opravičilo, da bodo ostali doma in čakali, da bodo ob letu osorej spet prišli pevci in pevke od Sv. Ane na obisk v Tunjice. Pregovor V Tun'ce po punce pa ne drži več.
Poletna noč v Tunjicah je bila vsaj po razpoloženju udeležencev "poletna", sicer pa so že prišli prav suknjiči, jopice in druga topla oblačila. A srca vseh so bila razgreta, vesela in hvaležna tako pripravljavcem pomembnega jubilejnega kulturnega dogodka kot izvajalcem. Še celo Peter Pavel Glavar, katerega kip kiparja Miha Kača krasi pročelje cerkve, se mi je, ko sem šel mimo, nasmehnil s svojim bronastim nasmehom. Ta večer je bil gotovo z nami z nebesnih in tunjiških poljan. Tunjičani pa so mu bili zelo hvaležni, da jim je sezidal tako lepo svetišče, nekdanjemu priljubljenemu župniku Pavlu Juhantu pa, da ga je s pomočjo SCT leta 1997 temeljito obnovil. Baročno lepotico na Bukovem griču, kot je v svoji knjigi o cerkvi sv. Ane in Tunjicah zapisala Milena Erbežnik Klanšek.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
